Wajda sodi med najpomembnejše evropske režiserje in med drugim podpisuje filme Obljubljena dežela, Železni človek in Katyn. V svojih delih se je ukvarjal z zgodovino Poljske, z grozotami druge svetovne vojne, s stalinističnim obdobjem in kasnejšim bojem delavcev za demokracijo.
Rodil se je 6. marca 1926 v poljskem mestu Suwalki. V Krakovu je med letoma 1946 in 1949 študiral slikarstvo, nato pa še filmsko režijo v Lodžu. Med drugo svetovno vojno je bil od leta 1942 član poljskega odporniškega gibanja. Svoj prvi film Generacija je posnel leta 1954, po filmu Pepel in diamant (1958) pa velja za enega najpomembnejših poljskih režiserjev. Ta ugled si je prislužil predvsem kot brezkompromisen komentator poljske politične in socialne zgodovine.
Poleg že omenjenih med njegove prepoznavne filme sodijo tudi Kanal, Pepel in diamanti, Lotna, Pokrajina po bitki, Obljubljena dežela, Marmorni človek, Železni človek, Danton, Anastazija, Veliki teden in Gospod Tadej. Wajda slovi tudi po gledaliških režijah. Med drugim se podpisuje pod priredbe Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, piše v Velikem svetovnem biografskem leksikonu.
Za svoje delo je Wajda prejel več nagrad. Za film Železni človek zlato palmo filmskega festivala v Cannesu, za film Obljubljena dežela pa zlato nagrado mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Za tujejezičnega oskarja so bili nominirani štirje njegovi filmi - Obljubljena dežela, Panny z Wilka, Železni človek in Katyn. Prejel je zlatega častnega medveda za življenjski opus in za dolgoletne tesne vezi z Berlinom ter častnega oskarja za življenjsko delo.
Veliki arhitekt narodove imaginacije
Osrednji poljski časnik Gazeta Wyborcza je Wajdo leta 2008 razglasil za osebnost leta. Režiserja je ob podelitvi naziva profesor Tadeusz Tazbir opisal kot "velikega arhitekta narodove imaginacije", čigar filmi so vedno znali odgovoriti vitalnim interesom družbe. Wajda je kot neumorni interpret boleče poljske zgodovine skozi svoje filme uspel "zgraditi mostove med Poljsko današnjega dne in narodno zgodovino", je tedaj še povedal Tazbir.
Med zadnjimi filmi Wajde je največ pozornosti požel Katyn, v katerem je režiser izpovedal tragično zgodbo o usodi lastnega očeta med vojno. Jakub Wajda je bil eden od okoli 22.500 poljskih častnikov, ki so jih v Katynu in na drugih krajih leta 1940 pobili Sovjeti. Leta 2008 je film prejel nagrado občinstva ljubljanskega Liffa za najboljši film festivala. Leta 2012 je posnel biografski film o poljskem politiku, borcu za človekove pravice in Nobelovem nagrajencu Lechu Walesi.
