V uprizoritvi Vsi ptice upodabljate Leah, starejšo gospo, ki je v besedah zelo neposredna, občasno tudi vulgarna. Koliko ste ji podobni?
Ne vem, ali sva si podobni, mi je pa bolj na kožo pisana kot ne. Rada imam ženske, ki so odkrite in jasne, ki jih ni sram, da so takšne, kakršne so, in se ne skrivajo za lažno spakljivostjo in milino.
Z nekdanjim možem Etgarjem, ki ga igra Ivo Ban, imata veliko družinsko skrivnost. Ste tudi v vaši imeli kakšno?
Skrivnosti ne, zapletenosti pa kar nekaj. Tekst Vsi ptice je odličen. Vsebuje vse žanre od kriminalke do komedije. Za nas igralce je zelo težek zalogaj. Besedilo zahteva skrajno natančnost v podajanju, za vsako izgovorjeno besedo morata stati jasno razumevanje in trdno stališče. Za improvizacijo in približnosti tu ni prostora. Predstava, v kateri ni zunanjih atrakcij, ki bi olajšale delo igralcem!
Bi se lahko odpovedali otroku, tako, kot se je Leah?
Mislim, da nikakor ne. Leah se na zunaj kaže, kot da vse hrabro prenaša, v resnici pa je bolečina, ki jo pred drugimi skriva 35 let, pekoča in neskončno velika.
V nasprotju s kar nekaj vašimi kolegi, ki po upokojitvi niso več stopili na oder, nekateri niti v gledališče ne, vi še vedno redno igrate. Kako to?
Hvala Bogu, da lahko še vedno igram. Nisem tip, ki bi znal sedeti pri miru. Nekateri moji kolegi morda res po upokojitvi ne želijo več v bližino gledališča, prepričana pa sem, da je več tistih, ki si še vedno želijo stopiti na oder, pa jih nihče ne pokliče. To je velika napaka slovenskega gledališča. Gledalec želi na odru videti vse generacije in ni primerno, da morajo mladi igralci prevzemati tudi vloge, neprimerne njihovi starosti. Ne gre zato, kako si videti, gre za življenjsko izkušnjo, ki jo prinesejo leta. Jaz se nimam pravice pritoževati. Kmalu bo deset let, odkar sem v pokoju, in ves ta čas sem imela priložnost, da sem delala. Ne sicer pred kamerami, tam so me pozabili, v teatru pa sem delala – ne samo v Sloveniji. Veseli me, da velikokrat delam z mladimi. Ne glede na to, da nimajo veliko izkušenj, mi odkrivajo nove poglede, ki sem jih morda pozabila ali pa zanje sploh nisem vedela. Pri filmu sem bila po osamosvojitvi Slovenije med »izbrisanimi« igralci. Do takrat sem posnela 30 filmov, potem pa nenadoma nič več. Nisem bila zagrenjena, bila pa sem malo prizadeta. Leta 1996 sem s pokojnim Šprajcem posnela film Feliks. Snemali smo na Nanosu, tehnična ekipa z direktorjem fotografije na čelu je bila večinoma hrvaška. Lepega dne so dobili pozive, da se morajo takoj vrniti, kajti takrat so Hrvati začeli znamenito Nevihto. In so odšli na fronto. Film smo vseeno nekako končali. Nikoli nismo dobili izplačanega vsega honorarja, film se ni prikazoval na rednem repertoarju, politično so ga napadali in kritizirali z vseh strani. Še danes ne razumem, zakaj. Naslednjo vlogo v filmu sem dočakala čez sedem let v Hočevarjevem filmu Na planincah in potem sem čez devet let snemala z Luzarjem Srečen za umret. Posnela sem še dve zares epizodni vlogici. To je moja filmska kariera v zadnjih 30 letih. Pri filmu, žal, ne moreš tako kot v gledališču časa zavrteti nazaj. Izgubljena leta so izgubljena za vedno. Obraz pri dvajsetih pripoveduje ene zgodbe, obraz pri štiridesetih ali petdesetih pa drugačne. Te druge zgodbe so mi žal ušle.
Kako zdaj izbirate projekte?
Z Mini teatrom sodelujem že četrtič, z Ivico Buljanom šestič. Vedno z veseljem, ker vem, da me čakajo živ, ustvarjalen duh in prijateljsko vzdušje v ekipi. Z Macbethom po Shakespearju smo obredli ves svet, Tiesta smo delali na Silbi in imeli tam prvo premiero na prostem, drugo v Zadru v čudoviti stari katedrali in tretjo v Ljubljani v Mini teatru. Z veseljem sem šla delat tudi na Reko in v Zagreb, ker sem po dolgem času na odru spet srečala stare kolege. Jasno, če mi kakšen tekst ni všeč, pač odklonim. Seveda je zame predvsem pomembno tudi to, kdo režira in kdo so soigralci. Za dobro narejeno vlogo potrebuješ dobre partnerje. Rada sem delala tudi z režiserji, ki so bili tako rekoč na začetku svoje ustvarjalne poti. Hotela sem na lastni koži doživeti njihovo režisersko moč. Trikrat ali štirikrat sem delala z Živadinovom, prvič v času njegovega teatra Fiat. Toliko njegovih posnemovalcev se je potem našlo, ampak težko si dober posnemovalec, če nimaš istih možganov in iste razgledanosti.
Ste šli kakšno predstavo, ki ste jo zavrnili zaradi teksta, potem vseeno šli pogledat, pa vam je bilo morda potem žal, da je niste delali?
Nikoli. Tudi sicer imam obdobja, ko si ogledam veliko predstav, potem pa pride obdobje, ko mi je veliko ljubše zvečer, kot jaz rečem, »stanovati« ... to je – biti doma. Vsekakor si poskušam ogledati tiste predstave, za katere od ljudi, ki jim zaupam, slišim, da so vredne ogleda.
Danes se dela precej drugače kot včasih. Vam je tak pristop – mislim na velike avtorske posege režiserjev v dela dramatikov ali celo čisto osebne izpovedi igralcev o določeni tematiki ljubši (tudi kot gledalki) ali vam je bil prejšnji?
Ne delim teatra na zdajšnjega in prejšnjega, delim ga na dobrega in slabega, na zanimivega in abotnega. Oboje je bilo mogoče videti nekoč in je mogoče videti danes. S to razliko, da je danes vseeno malo preveč površnosti in privatnega ekshibicionizma v številnih t. i. gledaliških predstavah. Biti pametnejši od zelo pametnih avtorjev je težko.
Kako sicer preživljate dneve?
Ne bi se rada hvalila s tem, kaj vse moram početi ... Preveč dolžnosti se je zgrnilo name, tako da mi ni niti za sekundo dolgčas. Muči me le večno hrepenenje po potovanjih, po tej svobodi, ki nam je odvzeta. Jaz brez vandranja po svetu pač ne morem.
Kam pa bi želeli potovati?
Videla sem velik del sveta – v vlogi ambasadorke Unicefa, na zasebnih potovanjih, na gostovanjih z gledališčem ali filmom – pa vendar je še toliko krajev, kamor bi rada odšla. Meni je povsod lepo, pa naj bo to Irska, Niger, Katmandu, Islandija, Japonska, Gvatemala, Senegal, Mehika, Bolivija ... povsod ta čudežni občutek svobode! Vem, da se bo prej ali slej vrnila običajna možnost potovanj, ampak kaj pa, če mi prej ali slej ne bomo več isti mi?
Se vam zdijo ukrepi za zajezitev novega koronavirusa smiselni?
Seveda so ukrepi nujni, a ni treba pretiravati. Predvsem ne s tistimi, ki niso uvedeni samo zaradi tega, da bi zajezili okužbe. Zapiranje občin po vsej Sloveniji? Razkuževanje stanovanjskih blokov? Poglabljanje socialnega razslojevanja med otroki z uvedbo šole na daljavo? So otroci s posebnimi potrebami manj vredni? So otroci, ki nimajo doma računalnika in takih staršev, da bi jim lahko pomagali, manj vredni? Skrb za starejše v domovih ne more biti le prepoved stikov z najbližjimi. Pri določanju ukrepov naj politika uboga stroko, in ne obrnjeno. Državljani smo se in se bomo (v večini) držali ukrepov, kot so nošenje mask, kjer je to treba, razkuževali si bomo roke, upoštevali medsebojno razdaljo povsod, kjer bo to mogoče. In kot smo se sami rešili pomladnega vala z upoštevanjem pametnih ukrepov, se bomo tudi tega. Naj si nihče oholo ne pripenja medalj za naše zdravje.
Ali po vaših izkušnjah oskrbovalci ljudi v domovih za starejše dobro opravljajo svoje delo?
Za te, s katerimi sem pogosto v stiku, to lahko z gotovostjo trdim. Čeprav bi se zaposleni lahko mimogrede okužili na poti iz službe domov in nazaj, se zaradi njihove pazljivosti v marsikaterem domu za starejše virus ni pojavil. V času prepovedi obiskov so jim poleg običajne nege lajšali in blažili občutke osamljenosti in nemoči, pomagali pri edini možni komunikaciji z zunanjim svetom – po telefonu. Kje je ministrstvo za delo s posluhom za te slabo plačane negovalke in negovalce, ki opravljajo težko in odgovorno delo?
Je bilo lepše živeti včasih ali je danes?
Vedno se mora človek sam potruditi, da mu bo v življenju vsaj malo lepo. Res pa je, da je danes vsega veliko, le zadovoljstva in sreče je malo. Zakaj danes toliko ljudi hodi po cesti in gleda v tla? Ker razmišljajo, kako bodo dobili denar za plačilo položnic? Ker razmišljajo, ali bodo večno na plečih svojih staršev, ker službe in lastnega stanovanja ni na vidiku? Ko sem bila otrok, smo se neskončno razveselili pomaranče, ki jo je prinesel Miklavž, in zvezka, ki ga je dal Dedek Mraz. V trgovini sta bila samo bel in črn kruh, ampak bilo je bolj preprosto, ni ti bilo treba stati pol ure pred policami s kruhom in izbirati …
