Toliko, kot dela od leta 2016, ni delal zadnjih deset let, ko je še bil aktiven. Malce ga je pri tem zaustavil samo koronavirus, a le za kratek čas. Na njegovo veliko veselje je namreč prišla ponudba za vlogo v drami Vsi ptice avtorja Wajdija Mouawada, ki nastaja v koprodukciji Mini teatra, Ljubljana festivala in Mestnega gledališča Ptuj, luč sveta pa bo ugledala 2. septembra v okviru 68. Ljubljana festivala v Preddverju Križank.
Družinsko sago, polno skrivnosti, prepleteno z zgodbo arabskega diplomata, ki je živel pred 500 leti in se je bil prisiljen spreobrniti v katolištvo, režira Ivica Buljan, ob Ivu Banu pa igrajo še Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Gal Oblak, Milena Zupančič, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose in Lina Akif.
Z Ivom Banom smo se pogovarjali po dopoldanski vaji v Mini teatru.
Veljate za legendo. Se tako tudi počutite?
Nisem obremenjen s tem. Tudi malo ne. Je pa fajn, če kakšni mislijo, da sem legenda. Nič slabega (smeh).
Vas ljudje še vedno prepoznavajo na ulici po kateri od vaših vlog? Po kateri najbolj?
Zdaj nisem več tako frekventen. Ko sem snemal Reko ljubezni za POP TV, me je pa spomnilo na stare čase: tako je bilo živahno na cesti in v trgovini.
Po kateri vlogi pa bi si vi želeli, da bi vas, na katero ste najbolj ponosni?
Od teatra bi izpostavil Grbavca v Gledališču Glej v Grenkih sadežih pravice Milana Jesiha. Te predstave se prav z veseljem spominjam. Tudi igrali smo jo več kot stokrat. Ves čas je bila razprodana. Bila je duhovita, sodobna … premiero smo imeli leta 1974 in že takrat je govorila o stvareh, ki so se kasneje dogajale. Izpostavil bi še vlogo Jacka v Mali Drami v Jezu Conorja McPhersona, strica Vanča v Moj ata, socialistični kulak, Ignacija Glembaja v Gospodi Glembajevi, Očeta v Zajčevih Grmačah … veliko je teh vlog. Pravzaprav sem vse tako predano in z ljubeznijo naredil, da bi bil krivičen, če bi kakšne prav posebej izpostavil. Vse so nekako moje.
Je bil kdaj pritisk slave premočan, ste si kdaj želeli, da vas ne bi vsak prepoznal, da bi se lahko kam skrili?
Ne, mene to nikoli ni motilo. Jaz sem preprost, ljudski človek. Pa tudi razumem te reakcije. Se mi pa zdi stopati na piedestal in se iti ne vem kaj čisto neprimerno, saj pojem zvezdništva in slave pri nas v Sloveniji niti ni na takšnem nivoju, da bi bilo sploh vredno razmišljati o tem.
Ste zato, ker ste (bili) na očeh javnosti, bolj pazili, kaj počnete?
Jaz sem že vzgojen tako, da tako ali tako pazim, kaj počnem, da mi ni čisto vseeno – ne glede na to, ali me poznajo ali ne.
Kaj pa so (bile) dobre plati slave?
Kaj pa vem … Včasih se mi je zdelo, da sem dobil bolj svež in boljši kos mesa, lahko pa, da je bila to samo moja fantazija. V glavnem so bile kar dobre izkušnje. Razen z neko učiteljico, ki je enkrat mojemu sinu rekla: »Kaj pa si misliš, da si, če je tvoj oče Ban?« Niti jaz ne mislim, da sem kaj, če sem Ban, niti si moji otroci nikoli niso mislili.
Pa ste potem kaj urgirali na šoli?
Ja, sem rekel, da ni pošteno, da če jim kaj z mano ne paše, otroci kratko vlečejo.
Je bilo tudi kaj ljubezenskih pisem?
Ne. Okoli nas so bile tudi prijazne punce, to gotovo, ampak jaz sem bil zelo mlad poročen in mi je bila zvestoba svetel ideal.
Kako pa na vas gledajo mlajši igralci? Opažate kakšno spoštovanje ali vas jemljejo kot kolega?
Jaz najraje vidim, če sem eden od njih. Stvari v gledališču so se celo tako spremenile, da sem pravzaprav počaščen, da sem eden od njih. Je pa odvisno od posameznika: kakšni prav prijazno, spoštljivo gledajo na to, kaj sem odigral, kakšni pa so malo bolj polni samih sebe – a tudi to je legitimno, me nič ne moti.
Kako pa ste vi v mladosti gledali na svoje starejše kolege?
Zelo smo bili spoštljivi – no, ne vem, če je to pravi izraz – brez dvoma pa smo bili korektni. Namreč v gledališču ni nobene potrebe, da bi se med sabo ljubili, moramo pa biti korektni. Jaz sem šel v Dramo leta 1976 in sem bil od Majde Potokar, Duše Počkaj, Lojzeta Rozmana, Poldeta Bibiča, Danila Benedičiča, Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Janeza Albrehta … – zdaj sem vam naštel bisere slovenskega gledališča iz tistega časa – zelo lepo sprejet; niti ene sekunde mi niso dali vedeti, da sem mlad, da sem na neki način začetnik, in mi je bilo to fenomenalno in kasneje, ko sem kot starejši igralec sprejemal mlajše kolege med sebe, sem imel to zmeraj pred očmi in sem se tega poskušal držati.
Trenutno ste v študiju za predstavo Vsi ptice. Kaj vas je prepričalo v sodelovanje?
Zdaj teče že četrto leto, odkar sem v penizonu, in ves čas sem imel zelo aktivno profesionalno življenje. Ta korona pa je zarezala v to in sem bil v prvi vrsti vesel, da se je nekdo spomnil name in me povabil. Ko sem prebral tekst, sem bil pa seveda absolutno za in odločen, da je tukaj treba sodelovati.
In zdaj, ko to počnete, so bila vaša pričakovanja upravičena?
Ja, absolutno. Trenutno sicer še nismo v takšni fazi, da bi lahko rekel: To je to, kar sem si mislil, se pa temu zelo približujemo.
Buljan je sicer znan po slačenju igralcev do golega. Bi se mu uklonili?
Najbrž ne.
V igri upodabljate Etgarja, ki na željo (nekdanje) žene s sinom zapusti Izrael in gre v Nemčijo. Razumete, zakaj to naredi?
Z ženo pred sinom skrivava veliko skrivnost in alternativa je bila, da mu jo razkrijeva ali pa da ga umakneva stran od mame, ker mama je menila, da mu je treba povedati. Jaz sem se odločil za to ekstremno dejanje. Osebno tega najbrž ne bi naredil, ampak med Palestinci in Izraelci je vse tako posebno, čudno in nenavadno, da se mi tudi to ne zdi nekaj takšnega oziroma da je tudi to nekako za razumeti.
Morate sicer za to, da naredite dober lik, razumeti njegovo početje?
Fino je. Neprimerno boljše je odigrati neki lik, če ga pogledaš z vseh strani, če se poglobiš vanj in v to, kakšne odnose ima z vsemi temi ljudmi, v krogu katerih se giblje. Zato je z Buljanom zelo fajn delati, ker te odnose zelo dobro analizira, tako da nisi bos, ko se lotiš teh stvari.
Etgar je zelo umirjen in zelo spravljivo gleda na svet. Ste tudi vi takšni?
Ne vem ... Tudi eksplodiram, seveda. Je pa res, da sem se z leti umiril. Konec koncev so stvari, na katere človek nima vpliva, in če nimaš vpliva nanje, je najboljše, da se z njimi tudi ne ukvarjaš, še najslabše pa je, če bi se zaradi njih sekiral.
Bi kakšne stvari naredili drugače, če bi jih lahko?
V zasebnem življenju je kar nekaj stvari. Predvsem sem se v tistih prvih letih preveč predal karieri, teatru, filmu … takrat se je ogromno delalo in sem najbrž malo zanemarjal družino. Potem sem to pri četrtem otroku poskušal prinesti noter. Če bi bil še enkrat mlajši, bi zagotovo pretehtal, ali se je vredno tako pehati za tem, reciva uspehom, kruhom, ali pa v končni fazi tudi slavo, za čimer se jaz nisem. Ali je to vredno tega, da zanemariš družino? Saj jih nisem zanemaril, no, ampak nisem se jim posvetil toliko, kot bi se lahko. To je ena stvar, ki bi jo rad spremenil. V poklicnem življenju mi je pa žal, da me v Drami niso spustili h Kusturici snemati filma Tata na službenom putu. Tu sem moral igrati neko majhno vlogo, pa me niso pustili. Mogoče bi se moja filmska kariera drugače odvijala, če bi nastopil v tistem filmu.
So vam otroci kdaj očitali to, da niste bili z njimi?
Ne, nikoli. Otroci so imeli krasno mamo, ki je nadomestila vse te stvari. Oni pravijo – saj ni ravno kompliment zame – da me niso pogrešali (smeh).
Imate pa zdaj vnuke, njim pa verjetno lahko posvetite več časa?
Ja, to pa ja. Zdaj sploh. Največ stikov imam z zadnjima dvema: punčka je stara dobrih pet let, fantek bo pa zdaj tri, ker sem v penzionu in imam več časa za vse te stvari. Fino je. Tako da ne potrebujem čisto nobenih dodatnih razburjanj: to me čisto dovolj in obremenjuje in sprošča in mi je prav lepo.
Kaže tudi kateri od vnukov kakšen igralski talent?
Ne. Po mojem, ne.
Imate dogovorjene še katere druge projekte?
Bil sem na nekem poskusnem snemanju za POP TV. Upam, da me bodo izbrali. Pa da se stvari, kar se covida-19 tiče, ne bodo zaostrovale, da bomo lahko dramo Vsi ptice lepo sproščeno odigrali pred čim bolj polnimi dvoranami, ker se mi zdi, da bi to igro moralo videti čim več ljudi, saj ne gre samo za Izraelce in Palestince: če banaliziram, lahko gremo tudi na Štajerce in Ljubljančane.
