Na koncertu ste predstavili predvsem Sepetov simfonični opus, ki širši javnosti ni najbolj znan, nekaj pa bo tudi popevk, ki jih bosta odpeli Eva Hren in Nina Strnad. Kako ste izbirali skladbe?
Mojster Sepe je imel zelo definirano željo, da ta koncert ne bi bil spet parada njegovih hitov od A do Ž, kot smo jih že mnogokrat slišali in kot imamo tudi že posneto (takšna je bila Poletna noč ob njegovi 80-letnici), ter da bi se na odru zvrstilo 20–30 pevcev, ampak je želel slišati svoj simfonični opus: skladbe, ki jih je napisal za simfonični orkester oziroma ritmosimfonični orkester, to je simfonični orkester plus ritem sekcija, se pravi bobni, kitara, bas kitara in klavir. Tega je veliko in to so skladbe, ki ne dobijo tako pogosto priložnosti za izvedbo. Je pa to krasna, lepa, poslušljiva glasba. Zaželel si je tudi, da bi dve njegovi neznani skladbi izvedli vsaka po eno Eva Hren in Nina Strnad. To je bil začetni koncept. Tak koncept pa kliče po Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zaradi akustike in intimne narave glasbe. Na Kongresnem trgu je potreba po večji interakciji s publiko v smislu pevcev, popevk, zelo znane glasbe, tako da smo po tem, ko je Festival Ljubljana zaradi pandemije preselil program iz Gallusove dvorane na Kongresni trg, rahlo spremenili ta začetni program, tako da bo polovica instrumentalov, polovica pa popevke. Eva in Nina bosta zdaj vsaka zapeli po 5–6 popevk.
Se spomnite prvega srečanja s Sepetom?
Mislim, da je bilo najino prvo srečanje pred približno 25 leti, ko sem napisal prve aranžmaje in jih je radio posnel, on pa je bil tisti, ki je to dirigiral. Potem sva leta 1998 sodelovala pri prvi sezoni obujene Slovenske popevke, ki je bila na začetku mesečna televizijska oddaja – to je bila Popevka meseca – ki se je potem po koncu sezone prelevila v Popevko leta oziroma v Slovensko popevko. On je dirigiral oddaje, jaz pa sem bil glavni dežurni aranžer. Stkala sva neko prijateljstvo – ne bom si domišljal, da sem poseben prijatelj v njegovem življenju, ker ima res širok krog znancev, sva se pa zelo ujela. Mojzes se je tudi večkrat zavzel zame – tudi v medijih – ko sem iz takšnih ali drugačnih razlogov dobil polena pod noge, zato, ker se je s tem zavzemal tudi za ceh, za katerega se je treba zavzeti, sicer bo z lahkoto izbrisan in pozabljen.
Kaj najbolj cenite pri njem?
Zagotovo občudujem njegovo voljo in širino. Tudi zdaj, ko ni v najboljši koži, ker je prestal operacijo, nas je počastil z obiskom na dan prve vaje za ta program. Prišel je nenapovedano oziroma ga je pripeljal kolega, naš vodja nototeke, Domen Prezelj, ker nas je želel priti pozdravit. Res je čudovit sončen človek, s katerim je veselje prijateljevati. Marsikaj seveda cenim tudi iz njegovega profesionalnega dela. Občudujem to, da so se pred desetletji znali zdaj že starejši kolegi malo več boriti za slovensko glasbo. Resda so takrat zasedali pomembna mesta – bili so glavni uredniki, glasbeni uredniki, direktorji založbe itd. – ki so jim tudi omogočala, da so imeli neko besedo, da so jim prisluhnili. Če gledamo v tem zlatem obdobju Slovenske popevke, toliko opevanem, je bila glasba oziroma glasbeno področje eden izmed temeljev RTV-ja. Danes pa je RTV več ali manj novinarstvo, tehnika … kultura oziroma umetnost je nekje na obrobju, čeprav je to eno glavnih poslanstev te hiše.
Kaj želite Sepetu ob 90-letnici?
Želim mu, da bi ohranil to pozitivo in nekako deloval tako, kot je do zdaj. Najbrž mu ni lahko, veliko je tudi prestal v zadnjih letih, ampak naj ve, da je njegova glasba še vedno zelo priljubljena pri ljudeh in tudi pri glasbenikih. Mi vedno z veseljem vzamemo v roke njegovo glasbo, tako da naj bo to tista misel, ki naj ga spremlja in žene naprej. Toliko je še njegovih zaprašenih del, na katera je treba opozoriti oziroma jim dati novo priložnost. Prav zanimivo je, ko odprašiš kakšno staro popevko in ko smo v tej fazi priprav za koncert dali kakšen posnetek obema pevkama, sta bili navdušeni. A tu gre za glasbo, ki je stara 50–60 let, tako da potrebuje novo priložnost in tudi mogoče novejšo izvedbo, čeprav so note in aranžmaji isti, ampak tehnika – tudi snemalna – je šla naprej, da ne govorimo o interpretih, ki so danes drugačni. Naš glasbeni arhiv je neusahljiv vodnjak in skriva še veliko biserov, ki bi jim lahko dali novo priložnost.
MOJMIR SEPE
se je trajno zapisal v slovensko glasbeno zgodovino z večno lepimi skladbami, ki se nas še danes globoko dotaknejo. Ganljive so pesmi, ki jih je ustvaril z ženo, eno od največjih slovenskih šansonjerk, Majdo Sepe, hudomušno prikupne tiste, ki jih je ustvaril s Franetom Milčinskim Ježkom. Po študiju trobente je med letoma 1949 in 1970 igral v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, vmes ustanovil Ansambel Mojmirja Sepeta in posnel eno od prvih jazzovskih plošč v Jugoslaviji. Nato je postal urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana in bil aktiven tudi kot skladatelj. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil redni dirigent in avtor skladb na Slovenski popevki. Mojmirja Sepeta lahko upravičeno imenujemo za očeta slovenske popevke in šansona.
Katero pa je vaše najljubše njegovo delo?
Od inštrumentalnih se kar navdušujem nad skladbo Tiho melje mlin spomina, v kateri je solistično izpostavljen klavir. To je takšna lahkotna, zabavnejša inštrumentalna glasba, ki je danes pravzaprav primanjkuje. Včasih so se naročala takšna dela prav za program. Zanimivo je tudi to, da so med vajo prihajali ljudje iz čisto drugih poklicev in govorili: »Joj, kako je to lepo.« To je res lepa glasba, poslušljiva, za vsako priložnost, in škoda je, da se več ne izvaja.
Sepe je napisal mnogo ponarodelih uspešnic. Kaj jih dela večne? Lahko takšen status danes še dobi kakšna skladba?
Tu gre za preplet mnogo okoliščin. Bežno se spomnim pred 40 leti, kako so se po radijskih valovih predvajale skladbe, tudi Sepetove, denimo Ribič, ribič me je ujel ... po dve, tri leta so bile aktualne, poslušal si jih vsak dan. Skladbe so bile res zelo prisotne in to jih je seveda približalo poslušalcem. Dana jim je bila priložnost, da smo jih vzeli za svoje, da so se nam usidrale v srce, in potem je seveda lažje. Danes ne vem, ali ima katera skladba to možnost, da bi bila prisotna v etru en mesec, kaj šele eno ali dve leti. Danes je tudi tako, da kadar ljudje pesmi predstavijo na festivalu, jih en teden predvajajo enkrat ali dvakrat na dan, potem pa že gre naprej, že pride nova pošiljka skladb založniških hiš iz tujine … Danes je hiperinflacija glasbe – toliko je glasbe, da radijske postaje težko dajo kakšnemu, sploh slovenskemu delu, tolikšno pozornost. Tako da se vsi glasbeni ustvarjalci trudijo, kako svojo glasbo prenesti k poslušalcu. Radio zdaj ni več edini. Zdaj se vsi trudijo glasbo spraviti v reklame, zato da te potem ta bombardira ob vsakem reklamnem bloku na televiziji ali na radiu in jo potem podzavestno vzljubiš in vzameš za svojo. Sepe ima res veliko hitov, veliko skladb, ki so dobre, ki so glasbeno izvirne, ki imajo dobra besedila … Seveda je bila besedilom v tistih letih posvečena velika pozornost, tako da je to nekaj, kar vzamemo že v zakup. To so skladbe, ki so večne. To so evergrini, s katerimi se lahko danes nove generacije poigravajo, jih prearanžirajo, premetavajo v različne žanre – tako kot jazz standardi, ki so bili najprej songi iz ameriških muzikalov, danes pa se prepevajo na tisoč in en način.
Glede na vse, kar ste povedali o današnjem položaju glasbe(nikov), od kod vam sploh motivacija za ustvarjanje?
Pišem manj, kot sem. Zdaj se bolj posvečam dirigiranju. Pišem za znane namene, in to naredim z veseljem. Ne pišem pa kar tako v tri dni z mislijo, da bom že dal na en festival … ker vidim, da je to izgubilo smisel. Tudi toliko časa več nimam, da bi trosil energije od A do Ž, ker imam res veliko projektov: od muzikalov do gledališča in televizije ... Tudi v službi na RTV-ju imamo najrazličnejše projekte. Sprejmem pa priložnosti: te so vedno dobre, vedno boljše in zmeraj bolj odmevne. Ne hlastam in ne hlepim več po tem, da bi na vsak način moral generirati neko glasbo in da bi se to nekje predvajalo. Nimam te potrebe.
V dirigiranje vedno daste sebe, pri tem pa ste vedno videti dobre volje ...
Ja, tu sem se kar našel. Ta kemija, ta energija me kar izpolnjujeta – dosežeta neki namen in je to potem tudi vidno in slišno. Dirigent ni neka figura, ti si vodja skupine glasbenikov, ti moraš biti vse od vodje do psihologa. To je zanimiv profil, ki sem ga izoblikoval tudi skozi svojo kariero, ki je šla od glasbe do direktorovanja, menedžiranja … Malo se priučiš tudi te psihologije dela z ljudmi in tega, kako lahko neko množico potegneš naprej. Moj način dirigiranja je nekonvencionalen in pri tem vztrajam. Najbrž pri marsikaterem klasičnem dirigentu ne vzbujam simpatij, ker nekaterih stvari ne delam po protokolu. Preprosto se ukvarjam z žanrom, ki je popularen, populistični in kar bi lahko kdo, ki dela resno kariero v dirigiranju, sploh v klasičnem dirigiranju, zasmehoval in rekel: »Ah, to je pa ceneno,« in ne vem, kaj še vse. Ampak potreba po takem profilu je, ljudje to prepoznavajo, se veselijo in zakaj ne bi razveseljevali ljudi še naprej, še posebej, če gre za neko kakovostno glasbeno izkušnjo.
Koliko pa je prisotne glasbe pri vas doma?
Nekaj je je. Moja žena je glasbenica, igra v Slovenski filharmoniji, hčerka pleše, sin pa igra klavir – je na začetku glasbene šole. Sicer pa v moji družini glasba ni bila prisotna. Izhajam iz obrtniške družine, kjer je najbrž bila neka želja po glasbi, ampak se ni mogla realizirati, ker so bili drugi časi, ko je bilo treba delati, ko se je bilo treba ukvarjati bodisi s kmetovanjem bodisi s služenjem kruha. Šele pri meni se je lahko realizirala v ugodnejših časih, ki niso bili ravno povojni, ampak se je družba že nekako opomogla in so potem ti profili lahko prišli na dan.
Ste vi pokazali željo po glasbi ali so vas vanjo usmerili starši?
V mali šoli je vzgojiteljica opazila, da sem pokazal kar velik interes ob obisku pianistke, ki je prišla nekaj zaigrat v vrtec, in je moji mami predlagala, naj me vpiše v glasbeno šolo. To je bil začetek. Sicer sem pa kot otrok zelo veliko prepeval – menda sem na morju zabaval vse italijanske turiste s prepevanjem njihovih kancon in na koncu zaslužil še kakšno liro. Tako, da sem menda imel to žilico že takrat. (smeh)
Zdaj bi pa lahko naredili družinsko ...
Ja, med korono smo naredili nekaj domačih videoposnetkov, ki smo jih poslali prijateljem. Takrat smo imeli prvič priložnost kaj skupaj narediti. Sicer ima vsak svoje poti in se težko usedeš in rečeš: »No, dajmo!« Tako, da je bil ta koronamoment zelo dobrodošel. Če se ne bi zgodilo to, da smo malo ustavili svet, bi najbrž to v svojem življenju nasilno naredil, vzel bi si pavzo, tako da sem zelo vesel, da se je to zgodilo, in upam, da bomo ohranili ta način delovanja in tempo življenja. Na borzi obstaja fenomen FOMO – Fear of missing out (strah, pred tem, da boš kaj zamudil) – ko ljudje brezglavo kupujejo delnice samo zato, da ne bi zamudili nečesa. Tako smo tudi mi prej hiteli, da ne bi zamudili nečesa v življenju: nekega sestanka, koncerta, dogodka, ne vem česa še vse, tako da sem vesel, da se je to malo ustavilo. Ni treba res narediti vsake stvari za vsako ceno. Sem bil kar zadovoljen s tem, da nam je bilo dano, da smo lahko bili nekaj časa doma.
Koliko pa je med glasbeniki strahu pred okužbo?
Med glasbeniki ne čutim strahu. Delal sem tudi predstavo Stoletje mjuzikla v Gledališču Koper in tam smo imeli bolj pisano druščino, saj so bili tudi kolegi iz Trsta in Gorice. Tržačani so bili malo bolj zadržani, pazili so na distanco, tudi po tem, ko je bilo pri nas to že zelo sproščeno. Seveda kakšen objem tu pa tam ne umanjka, ampak vemo, da se družimo v istem krogu, nihče ne potuje čez mejo, tako da ... Nekako deluješ v dobri veri, da življenje teče naprej, pa tudi ravno čisto zaustaviti ga ne moreš. Si pa previden in seveda spoštljiv do vseh, ki živijo te restrikcije mogoče še prek mere. Jaz nisem ravno v kritičnih letih, čeprav seveda ne bi želel zboleti, ampak to je tako kot na cesti: seveda moraš biti previden, ampak še vedno lahko podležeš nesreči.
PATRIK GREBLO
je leta 1995 na Berklee College of Music v Bostonu končal študij aranžiranja in kompozicije, v dirigiranju pa se je izpopolnjeval pri Georgeu Monseurju in Georgeu Pehlivanianu. Je avtor oziroma soavtor več kot 300 glasbenih del za najrazličnejše zasedbe, predvsem popevk, scenske glasbe in inštrumentalnih del za različne glasbene sestave. Zanje je prejel več nagrad na glasbenih festivalih v tujini in doma, med drugim je bil na festivalu Slovenska popevka avtor kar treh zmagovalnih skladb: Belo nebo (Anika Horvat, 2006), Šopek maka (Anžej Dežan, 2008) in Otok ljubezni (Darja Švajger, 2010). Sprva je bil zaposlen kot novinar, voditelj in urednik na RTV Slovenija, nato kot glasbeni in programski vodja založbe Helidon, med letoma 2004 in 2008 kot direktor kulturno-kongresnega centra Avditorij Portorož, zdaj pa je glasbeni producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Je ustanovitelj, aranžer in producent pevskega tria Eroika ter glasbeni vodja muzikalov Juri Muri v Afriki, Mala prodajalna groze, Avenija Q in Mamma Mia!, televizijskih oddaj Povabilo na ples, Zlatolaska, Zvezde pojejo, Parada ter osrednjih državnih proslav in orkestrskih spektaklov v Sloveniji in na tujem (muzikal Mamma mia, 2Cellos s simfoničnim orkestrom, Avseniki idr.).
