Nogomet je edini ekipni šport, ki se za zdaj pri nas izvaja. Kako to, da se drugi ne?
Nogomet je bil šport, ki je tudi najdlje vztrajal. Vsi drugi ekipni športi so že prej prekinili, saj so s tem zmanjšali stroške za delovanje. Nogomet pa je nadaljeval predvsem zaradi vztrajnosti evropske nogometne zveze UEFA, katere predsednik je Aleksander Čeferin. Zdaj so začeli igrati v Španiji, Italiji in Angliji, kjer je bil položaj mnogo slabši kot pri nas, to pa zaradi vsega denarja, ki se vrti v njem. Vrnitev nogometa je le dokaz (s spoštovanjem do drugih), da je to z naskokom najpomembnejši šport.
Verjetno so šport pogrešali vsi, od igralcev do gledalcev ...
Tako je, vsi so komaj čakali, da se šport vrne. Prvič v zgodovini modernega športa se je na takšen način zgodilo, da so bili ljudje tako dolgo brez športa. Ljudje si sploh niso predstavljali, kako veliko nam šport pomeni. Beloruska liga je bila edina, ki je potekala ves čas, in ljudje so potem gledali to, predvsem tisti, ki radi stavijo. Celo Goran Obrez, najbolj znan komentator na Sport Klubu, ki drugače komentira špansko ligo, je komentiral belorusko tekmo. Se pa tudi pri nas vidi, da so ljudje pogrešali nogomet, pogrešali so šport. Prvi odzivi na naše delo po štirih kolih so namreč res pozitivni, številke kažejo, da je gledanost še višja, kot je bila prej.
Predvidevam, da tekme zelo pogrešajo tudi drugi športniki? Ste se kaj pogovarjali z njimi, kaj pravijo?
V Sloveniji smo imeli srečo, da nismo ostali vsaj brez rekreativnega športa, da smo imeli vsaj to, da ni bilo kot v Španiji ali nekaterih drugih državah, kjer niso smeli iti niti ven. Pogovarjal sem se s kar veliko športniki in vsi pravijo enako: kot smo mi potrebovali ta počitek, so ga tudi oni. Mnogi so zacelili poškodbe in odlično se jim je zdelo, da ni bilo nenehnih potovanj. Po enem mesecu pa so ga začeli že vsi pogrešati, saj je to res poseben način življenja. Morda so kakšni celo spoznali, da čeprav je naporno, je vseeno šport v njihovih življenjih veliko bolj pomemben, kot so si mogoče predstavljali. Nogometaši so zdaj najbolj srečni, ko imajo končno žogo, številni športniki posamezniki pa se zdaj še pripravljajo. Predvsem zimski športniki se pripravljajo na zimo, upajo, da se bo sezona začela tako, kot se mora; zdaj vsi čakajo, ali bo prišel drugi val. Ne ve se še niti, na kakšen način bodo potekale tekme, ali bodo na njih lahko gledalci ... To obdobje je bilo tudi za nas, športne novinarje, grozno. Na začetku smo še lahko nekaj poročali o tem, kaj od tekmovanj je odpadlo, potem pa je sledilo 14 dni, ko se ni dogajalo nič. Ko so dovolili gibanje med občinami, so športniki spet začeli resneje trenirati, mi pa delati. Čeprav je pri nas delovni proces potekal neprekinjeno. Resda malo omejeno, ampak jaz sem bil marca ves čas v službi. Delali smo še eno oddajo o rekreaciji Vadi doma. Naredili smo dva sklopa: prvi sklop so bile vaje z Ministrstva za obrambo, drugega pa smo delali v sodelovanju s Fakulteto za šport. V njem je profesorica dr. Maja Pajek dajala uporabne nasvete, kaj najprej narediti – ne le v času korone, ampak tudi v vsakdanjem življenju – zjutraj, ko se zbudiš, da se malo raztegneš, in pokazala različne uporabne vaje, ki niso bile običajna rekreacija, ampak za normalne ljudi, da začneš dan s smislom. Idejo za oddajo o rekreaciji je dal urednik Grega Peternel, nato pa smo jo skupaj razvili. Nekaj oddaj je bilo kar precej gledanih tudi prek spleta.
Kateri šport pa ste vi osebno najbolj pogrešali, kot novinar in gledalec?
Jaz sem najbolj pogrešal nogomet, ker ga imam najrajši. Pogrešal sem Ligo prvakov, ki se bo nadaljevala avgusta, in Prvo slovensko ligo, ki je edini šport, ki je zdaj na televiziji. Glede na to, da imamo Prvo ligo – sicer od petih tekem le eno –, smo rekli, da moramo usmeriti vse svoje sile vanjo. Malo smo okrepili studijski del in moram reči, da je zdaj ta pred tekmo veliko bolj gledljiv, kot je bil. Imamo več časa, malo drugače smo postavili vse skupaj, imamo dva strokovna komentatorja in komentatorja na poročevalskem mestu, tako da res delamo »na polno«. Kot da bi bili to najpomembnejši dogodki – kar pravzaprav so, ker drugega športa ni in lahko gledamo le to. Mislim, da se zdaj v Sloveniji le še tenis igra na vrhunski ravni, prejšnji teden so začeli tekmovati kolesarji, drugi pa bolj ali manj zgolj trenirajo.
Je zdaj kaj več pripravljenosti za sodelovanje s strani nogometnih strokovnih komentatorjev, igralcev, trenerjev ...?
Je, ja. Mislim, da je bilo to obdobje za vse, ne le v športu, neko »ponastavljanje«, da smo začeli razmišljati malo drugače. Tudi športniki so zdaj videli, kako pomembni so kljub vsemu mediji, ko niso bili v njih. Včasih se jim kaj ne ljubi, zdaj pa so dojeli, da brez medijev tudi njih ni in potem ni sponzorjev, tako da so vsi bolj pripravljeni sodelovati. Vsi so to pogrešali. Vsi so tudi zelo radi prišli v studio, še posebno, ko je bilo omejeno število gledalcev, saj kdor ni bil na seznamu, ni mogel gledati tekme v živo. Mislim, da so zdaj vsi videli, da gre za neko sobivanje športnikov, medijev in sponzorjev.
Se prisotnost novega koronavirusa pozna pri vašem delu (v smislu zaščitnih ukrepov)?
Na prvi tekmi je bilo glede tega najbolj zapleteno, ko vidiš, da se kakšne stvari mogoče res preveč komplicirajo, se pa te zadeve zdaj malce umirjajo. Nihče pa ne ve, kaj nas čaka. Ko gremo tja, nimamo mask, ko gremo dol do igralcev, jo za zdaj še moramo imeti, ko delaš intervju, pa jo spet daš dol. Športniki pa različno: eni ti dajo komolec, drugi pa so že pri rokovanju. Mislim, da so se zdaj že vsi navadili, da je to med nami, da prevelika panika ni dobra. Vsi pa imajo neko napol razdaljo, vseeno pazimo. Neki ukrepi so še – da ob igrišču ne sme biti preveč ljudi, recimo. Prej je bil na primer leteči poročevalec ob igrišču, zdaj pa (še) ne sme biti, tako da je še malo omejeno. A bolj zaradi tega, da se spoštuje neka pravila, in ne toliko zato, ker bi bilo to res nujno potrebno.
Imate sicer raje studijsko ali terensko delo?
Nisem človek pisarne. Zelo rad sem na terenu. To je res nekaj posebnega, ker si na stadionu, čutiš navijače. Tudi zdaj, ko jih ni bilo, je bilo vseeno povsem drugače. Tudi sicer grem najrajši vsak dan naredit kakšen prispevek na teren, ker tam si med ljudmi. Novinarji smo se navadili, da to ni delo, ki bi ga opravljal v pisarni, tako da mi je všeč, da grem ven po kakšne informacije, se dobim s kakšnim športnikom oziroma trenerjem ... Zdaj seveda najbolj z nogometnimi. Novinarstvo ni normalen poklic, ampak je način življenja. Meni to ustreza. Po 20 letih sem se že kar navadil na to in bi težko sedel v pisarni.
Od predprejšnjega ponedeljka so dovoljene tekme s skupno 500 osebami. Se boste zasebno udeležili kakšne? Hodite tudi neslužbeno nanje?
Hodim. Mi smo športna družina. Moja bivša žena je nekdanja športnica, teniška igralka Maja Matevžič, tako da je šport pri nas prisoten 24 ur na dan. Z mlajšima otrokoma zelo veliko hodim na športne prireditve. Stara sta šest in enajst let. Večji je pa star 18 let, a on noče več z nami, čeprav je včasih hodil. Tudi če sem šel službeno na nogomet, sem ju vzel s sabo – zdaj sta že dovolj velika, da lahko sama sedita tam. Trenutno je malo težje zaradi omejitev, tako da ju po koroni še nisem vzel s sabo, upam pa, da ju bom kmalu spet lahko.
Država je poskrbela za pomoč gospodarstvu in turizmu. Je tudi za športne delavce ali je pozabila nanje kot na kulturnike?
Odvisno, koga vprašaš. Nekateri pravijo, da so za šport dobro poskrbeli, nekateri, da ne. Pri nas je težava pomanjkanje poguma in dolgoročni obeti. Se mi zdi, da v športni politiki nihče noče zbujati preveč pozornosti, ker je vse povezano s politiko. Nihče ni dovolj pogumen, da bi povedal svoje mnenje, ker te pri nas, če imaš svoje mnenje, vedno napadejo z vseh strani in na koncu vedno pridemo do naših in vaših. Brez poguma ti bodo drugi krojili pot življenja. Mislim, da ga je v športu premalo. Poglejte, kaj vse so v zadnjem obdobju naredili v kulturi. Brez poguma nobena družba ne more zares rasti. Zdaj smo dobili dan slovenskega športa. Lepo, nekaj simbolnega, ampak sam pogrešam neko trdno športno politiko. Zdi se mi, da so se sicer vsi, vključno z Olimpijskim komitejem Slovenije, trudili, ampak vse je bilo preveč v vati, češ, da se ne bomo komu zamerili. Zdi se mi, da se je to pomanjkanje poguma zelo opazilo tudi v nogometu, če primerjamo s kakšnimi drugimi državami. Pa to ni kritika naše Nogometne zveze. Na primer v Španiji ga igrajo, pa jih je tam umrlo več kot 27.000 – in to kaže na moč športa. Pri nas pa je ponavadi tako: ko so športni uspehi, se vsi fotografirajo, vsi želijo biti zraven, vsi se trepljajo, kako bodo pomagali športu, ko je treba pomagati, pa temu ni tako. Ko so športni uspehi, smo povezani. Temu je treba slediti v tej trenutno zelo razkrojeni slovenski družbi. Ne pravim, da država ne bo pomagala športu, ker bo, se trudi, ampak pri pomoči je vedno tako, da nekdo na koncu ni zadovoljen. Denarja nikoli ni dovolj. Država se trudi, a mislim, da bi lahko naredila več. V Sloveniji je več kot 60.000 športnikov, kar pomeni, da je zelo veliko družin odvisnih od športa, večina je tudi samostojnih podjetnikov, zelo veliko je trenerjev, ti pa v kakšnih športih že tri mesece niso delali. Dva meseca so prejemali pomoč od države, zdaj pa je s tem konec. OKS je sicer pripravil enajst predlogov – za katere ne vem, kaj se z njimi trenutno dogaja –, po katerih naj bi država med drugim spremenila zakonodajo na področju sponzorstva, da bi podjetja imela kaj od tega. Zdaj namreč predvsem državna podjetja pomagajo športu, ko to državno podjetje prodajo kakšnemu tujcu, pa je tega večinoma konec. Poleg pomanjkanja poguma se mi zdi velika težava tudi nizka raven komunikacije v tej državi na vseh področjih. Če gledamo družbena omrežja ... Ampak to je le spodnja raven, vse to prihaja od zgoraj. Potem pa se žal tisti, ki smo jih izvolili, pogovarjamo med sabo na takšen način, ki ni kulturen, ki ga, tako kot otroci od staršev, ljudstvo prevzame od politikov, češ, saj to je družbeno, moralno in še kako dovoljeno. Potem si lahko vsak privošči vse in potem mnogi raje utihnejo, kar pa ni dobro. Zato še enkrat – pogum. Le s pogumom lahko uresničiš svoje cilje.
Ob družbenih omrežjih pa ste med samoizolacijo veliko časa preživeli tudi na trenutno zelo priljubljenem kolesu …
Ja, kolo mi je pomagalo v najtežjem trenutku mojega življenja – lani, ko sem se ločil. Kolo je bilo tisti pripomoček, ki me je odpeljal ven, da sem se lahko »odklopil« od vsega. Ko padeš, se moraš pobrati. Po ločitvi sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel k sebi. Zdaj med korono sem povsem spremenil način prehranjevanja in razmišljanja, povsem na novo sem postavil svoje vrednote in navade. Navade so tiste, ki človeka naredijo boljšega. Predvsem pa se je treba nehati primerjati z drugimi. Vedno bo nekdo, ki bo imel česa več, in če boš temu namenjal preveč pozornosti, ne boš nikoli našel sreče. Najti moraš svojo osebno zgodbo. Zato ne obžalujem preteklosti, ker je bila res dober učitelj za sedanjost. Če povzamem nekoga: tvoja preteklost je mesto učenja, ne pa dom, v katerem boš živel. Tudi družinsko z otroki smo ta čas karseda izkoristili. Tako kot smo zdaj z obema najmlajšima in tudi z večjim povezani, nismo bili že zelo dolgo, ker smo res imeli čas drug za drugega, ker se ni mudilo. Jaz sem sicer hodil v službo, ampak sem vedel, da za konec tedna ne bom delal, da me nihče ne bo klical. Tako smo vsak dan hodili na Golovec, ker smo blizu doma, na izlete … Takrat, ko nismo smeli v drugo občino, smo bili v Ljubljani, začeli pa smo se tudi voziti s kolesi. Zdaj pa, kadarkoli smo skupaj za konec tedna, ne mine dan, ko ne bi bili s kolesi, tako da je postalo kolo način življenja, baterija, s katero se napolnim, da sem potem tudi v normalnem življenju, ko grem v službo, vesel in srečen. Vedno bolj postaja kolo tudi sredstvo za druženje, saj nas čedalje več prijateljev skupaj kolesari. Včasih sem šel sam, zdaj pa sem videl, da je tudi v družbi prijetno kolesariti. Pred kolesom so bili bolj »na sporedu« ekipni športi, ves čas smo igrali nogomet, v koroni pa smo se jim morali odpovedati, zato je kolo prišlo še kako prav. Nikogar ne potrebuješ, le kratke hlače daš gor in greš v gozd. Ljubljana je kot nalašč za kolo, ker ima toliko okoliških hribov. V pol ure prideš nekam, pa se ti zdi, da si daleč od doma. Potem šele tudi vidiš, kako lepa je Slovenija. Kolo je zdaj moja rekreacija številka ena.
Ima kolo ime?
Nima. Rumen je, scott. Rumenko. (smeh) Rumena me pri prevoznih sredstvih spremlja že nekaj časa. Prej sem imel motor te barve, a ko sem se leta 2014 vrnil na RTV, so mi ga po enem tednu ukradli.
Začeli so se dopusti. Kje ga boste preživeli? Boste dopustovali doma, izkoristili bone?
Ja, seveda. Najverjetneje bomo »bonski dopust« preživeli v Kranjski Gori, kamor bomo šli vsi trije s kolesi. Maja smo nameravali iti v Valencio, kar je odpadlo zaradi pandemije, zdaj pa verjetno še nekaj časa ne bomo šli letet. Avgusta bomo pa najverjetneje šli – jaz in mala dva, večjemu ni več za hoditi z očetom – za 14 dni s šotorom na Hrvaško v kamp. Lani smo šli prvič s šotorom. Ko sem bil še poročen, smo šli vsako leto poleti v Val Gardeno, kjer smo hodili po Dolomitih, tako da sta bila moja otroka več v gorah kot na morju. Zdaj pa se spet malo navajamo na morje. Ko sem bil majhen, smo ves čas hodili v kamp, zame je to nekaj posebnega. Za apartmaje mi ni, na morju mi je boljše, da je kamp, ker se potem otroci lahko družijo, imajo skiroje, lahko gredo sami okoli, ker veš, da ne bo nihče tam norel z avtom ...
Se otroci razumejo med sabo?
Zelo. Starejša sestra je nekaj najlepšega, kar se je lahko zgodilo najmlajšemu sinu. Toliko ljubezni in skrbnosti, kot je premore Nika do Tima, ne vidiš povsod. V tem primeru imam res veliko srečo. Starejši sin Jaša pa je star 18 let, tako da vestno opravlja vlogo starejšega brata, a se zaradi razlike v letih ne udeležuje vseh naših podvigov.
