Je diplomirana kitaristka, ki poje že od otroštva. Ves čas je očitno, da v glasbi izjemno uživa, zato v njeni interpretaciji uživamo tudi poslušalci. Z njo se je vedno lepo pogovarjati in tokrat nam je odstrla še delček svojega sveta.
Najprej čestitke za zmago! Bi rekli, da imate šesti čut, hehe?
Hm, vsekakor. (smeh) Z leti vedno bolj poslušam svoj notranji glas. Resnici na ljubo sem bila kot mlajša precej bolj pod vplivom ljudi, veliko mi je pomenilo, kaj si drugi mislijo o meni. Zdaj se veliko bolj zanesem na svoje občutke in delam z ljudmi, s katerimi je druženje tudi zunaj glasbe dobro.
Ste si mislili, da bo Šesti čut zmagovalna pesem, ko ste jo prvič slišali?
Moram reči, da ne. Sploh nisem veliko razmišljala o tem. Preprosto všeč mi je bila, začutila sem jo, z Žigom sva odlično sodelovala, skorajda brez besed, in to je vse, kar sem potrebovala. Moja naloga je bila skladbo občuteno zapeti, kot da je moja, in to sem očitno naredila dobro. (smeh) Ljudje so jo začutili.
Pri vas mi je najbolj všeč, da se mi vedno zdi, da res uživate v glasbi. Je tako? Ker žal pogosto nimam tega občutka, ko gledam naše glasbenike …
Moja ljubezen do glasbe je precej preprosta. Napolnjuje me in jaz njo, da ji dam tisto malo človeškosti, ki jo potrebuje. Rekla bi, da je moj odnos do nje še vedno tak, kot da je moj konjiček, ne poklic. Zato je med nama ostala ta iskra, ki jo morda vidite.
Kaj vam glasba daje?
Daje mi neki drug svet, kjer je vse prav in kjer sem v nenehnem stiku sama s sabo, tako z zrelo žensko, ki je že veliko doživela, kot z deklico, ki je naivna in je zanjo glasba njen peskovnik. V njej doživljam vse razsežnosti sebe, temne in svetle.
Čeprav vas bolj poznamo po petju, ste pravzaprav kitaristka! Se še spomnite, zakaj ste se začeli učiti kitaro?
Seveda! Živela sem v ulici, polni otrok, in s puncami smo si želele ustanoviti žensko skupino. Name je padla kocka, da igram kitaro, in na splošno so mi bile vedno všeč rockerice z električno kitaro. Imajo neko posebno čutnost.
Imate raje kitaro ali petje? Bi lahko zdržali brez enega ali drugega?
Nikakor! Zame sta to dve nerazdružljivi stvari. Ne morem reči, da mi je kaj ljubše. Petje je bolj neposredno, prihaja iz tebe, ničesar ne moreš skriti, medtem ko mi kitara včasih nudi prepotrebno zavetje, da se malo skrijem.
Kdo je prvi prepoznal vašo nadarjenost za glasbo?
To je prišlo iz mene, se mi zdi. Moj oče je doma veliko igral kitaro in ogromno smo peli. Mislim, da je bilo to ključnega pomena zame. Prvi, ki me je peljal v glasbeno šolo, je bil Dare Hering (New Swing Quartet), pred tem pa je moj pevski talent prepoznal mojster Bojan Adamič, ki me je izbral, da kot devetletna deklica nastopim na Veselem toboganu z revijskim orkestrom.
Ste vedno pridno vadili?
Mah, ne. Oče mi je rekel, da če bom tako po navdihu vadila, bom lahko igrala le pod mostom. (krohot)
Ste bili kot najstnica »frajerka«, ker ste obvladali kitaro in lepo peli?
Vedno si v družbi frajer, če znaš peti in igrati. Vendar se s kolegi kitaristi radi šalimo, da ti cel večer brenkaš na strune kitare, medtem ko preostali v družbi brenkajo na strune fantov in deklet, zato na koncu večera pač ostaneš sam. (smeh)
Katrinas je bila skupina, s katero ste prišli na sceno. Kakšne spomine imate na ta čas?
Zelo lepe. Dvakrat smo zmagale na Popevki in neslo nas je med oblake. Dobesedno, s skladbo Letim, ki je nastala ob obletnici smrti moje mame. Imele smo neki neprebojni ščit za morebitna razočaranja, ker smo vedno imele druga drugo. Še danes smo v tesnih stikih.
Zanimivo se mi zdi, da ste se pozneje lotili priredb narodnih skladb. Bi rekli, da premalo cenimo to glasbo, ki je del našega DNK-ja?
Vsekakor. Predvsem pa potrebuje neki svež veter, da lahko v dobi digitalnega preživi. Moram reči, da niso bili vsi navdušeni, da smo jo preoblekli v nove ritme, ampak jaz verjamem v to, da brez tega ne more preživeti.
Etno glasbo ste preobleki v jazz. Se radi igrate z različnimi zvrstmi? Ali vam jazz tako ugaja, da bi najraje vse dali v to zvrst?
Jazz je zame kot peskovnik. Rada se igram in delam potičke. (smeh) Daje mi veliko svobodo, medtem ko me klasika včasih utesnjuje.
Kako vas je spremenilo materinstvo?
Materinstvo je iz mene naredilo boljšega človeka. Premaknila sem svoje meje do neba za tega našega »mladička«. Ob njem spet srečujem svoje svetle in temne plati, on je moje zrcalo. Zdi se mi pomembno, da ima ženska otroke, ko je že precej izpolnjena, da ne prenaša svojega življenjskega poslanstva na otroka.
Kakšna mama ste?
Bi rekla, da kar zabavna, tu in tam pa tudi stroga. Hugo pravi, da sem takrat kot gospa Rottenmeier iz Heidi. (smeh) Sicer pa skorajda vse počnem z njim. Lahko rečem, da me nikakor ne omejuje, živim kot prej, ko še nisem bila mama.
Kako se znajdete za štedilnikom?
Rada kuham. Sem pa še vedno na stopnji, da se začnem že ob misli na to, da moram kuhati, potiti. Poznam kar nekaj precej boljših kuharic. Je pa to zelo ustvarjalno delo, kot glasba.
Katero gospodinjsko opravilo vam je najljubše in kateremu se najraje izognete?
Rada čistim kopalnico, sovražim pa likanje. Ima sploh kdo rad gospodinjska opraviila?! (smeh)
Kaj ste si nazadnje kupili?
Črno obleko, s katero sem nastopila na Popevki. Delo odlične Vesne Mirtelj.
Kaj berete?
T. Colin Campbell: Kitajska študija. Zadnje čase veliko razmišljam o pravi prehrani.
Kdaj ste bili nazadnje v kinu?
Uf ... Mislim, da sem gledala risanko z malim. Angry Birds. V odprtem kinu na Visu.
Kdaj vam je bilo nazadnje dolgčas?
Že nekaj časa hrepenim po dolgčasu. Mislim, da nazadnje v otroštvu, ko sem rada sanjarila pri belem dnevu.
