RTVS ima že dolgo dva regionalna programa, oddajo NaGlas!, ki je namenjena narodnim skupnostim nekdanje Jugoslavije, pa lahko spremljamo šele od leta 2015, čeprav pri nas živi veliko ljudi, ki imajo korenine v drugih delih nekdanje države …
Po dolgoletnih prizadevanjih skupnosti so se razmere toliko razvile, da je lahko prišlo do te oddaje. Takratna odgovorna urednica informativnega programa Ksenija Horvat je podprla idejo o taki oddaji, s tem se je strinjal tudi programski svet. »Poklopile« so se neke silnice. Po ustavni ureditvi sta namreč madžarska in italijanska skupnost ustavno priznani manjšini, k tem pa prištevamo še romsko skupnost.
V 70. letih življenja v skupni državi se je napletlo res veliko prijateljskih in družinskih vezi, vendar država nekoliko tradicionalno šteje te ljudi za priseljence in za delovne migrante, čeprav imajo danes že vnuke, ki govorijo tekoče slovensko. Struktura priseljencev se je spremenila: če so bili v 60. letih to predvsem industrijski delavci, imamo danes računalničarje, zdravnike, medicinske sestre … Pa tudi delovna mesta, ki niso dovolj plačana, da bi bila zanimiva za Slovence. To so okoliščine, ki so privedle do tega, da je teh ljudi pri nas veliko, čeprav država od leta 2002 ne zbira več podatkov o tem, koliko jih sploh je. Na to so nas opozorili že Združeni narodi, saj brez podatkov in številk težko izdelamo kakršnokoli politiko na tem področju. Čeprav se tujci hitro prilagodijo in naučijo jezika, bi morala biti država vseeno pripravljena pomagati otrokom v šolah, vzgojiteljicam in učiteljicam, ki se zdaj marsikje organizirajo same. Tako vzgojiteljica, ki se je rodila kosovskim staršem v Sloveniji, z albanščino pomaga kosovskim mamam, da se lažje vključijo v okolje tako one kot njihovi otroci …
Torej še vedno prihaja veliko priseljencev?
Po statističnih podatkih je v Slovenijo lani prišlo 24 tisoč tujih državljanov, lani je Slovenija zabeležila največji selitveni prirast od leta 2008, in sicer skoraj 15 tisoč oseb. Slovenija je ciljna država za ljudi z območja nekdanje Jugoslavije, ker jo bolje poznajo in so naše vrednote pomembne tudi njim. Kar nekaj takih ljudi si je pri nas ustvarilo družine in kariere, zaradi česar je to tudi pozitivna zgodba.
Vaša oddaja ima zelo dobro gledanost, kar pomeni, da imate široko ciljno skupino.
Znotraj časovnega pasa smo ob sobotah najbolj gledana oddaja, smo celo pred komercialnimi televizijami. Tega sem res vesela, saj imamo malo »neroden« termin. Najprej je bila oddaja na sporedu ob torkih ob 14.30, zdaj pa je v soboto, kar je seveda sprememba na bolje. Bilo bi še bolje, če bi bila oddaja na sporedu pozneje, popoldan, vendar je to stvar umestitve v programsko shemo.
Kakšni so odzivi gledalcev?
Res smo veseli vsake pohvale, saj se s sodelavci trudimo ustvariti zanimiv program za vse. Tudi Slovenci, ki nimajo sorodnikov v državah nekdanje Jugoslavije, mi povedo, da so presenečeni, koliko zanimivih ljudi predstavimo v oddaji. Pripadniki različnih skupnosti, ki živijo pri nas, imajo različne izkušnje, zato je naš namen, da spoznamo različne vidike njihovega življenja. Zanimivi so primeri športnikov, ki so zamenjali po več držav, njihovi otroci pa zato govorijo več jezikov. Večjezičnost in večkulturnost sta realnost naše družbe. Slovenija sodi po številu ljudi, ki so rojeni zunaj njenih meja, v sam vrh članic OECD-ja.
Pri nas gotovo ni oddaje, ki bi imela tako pestro jezikovno ponudbo. Posebnost vaše oddaje je namreč, da v njej slišimo vse jezike nekdanje Jugoslavije.
Ena od idej oddaje je bila, da se slišijo vsi jeziki, saj ti ljudje živijo pri nas že dolgo. Njihove skupnosti zdaj proslavljajo 25 ali 30 let v Sloveniji, člani teh skupnosti pa so slovenski državljani in davkoplačevalci, ki si zaslužijo vsaj to 15-minutno oddajo vsakih 14 dni. Po neuradnih podatkih je v Sloveniji kar 250 tisoč ljudi, ki sodijo v eno od teh skupnosti.
Ali imate toliko različnih sodelavcev, da lahko »obdelate« vse jezike?
Vse moje novinarke so hkrati pripadnice teh skupnosti, tako da so ti jeziki njihovi materni jeziki. Če gost prihaja iz Hrvaške, bo novinarka govorila hrvaško. Vse novinarke so honorarne sodelavke, ki služijo kruh drugje, zato se včasih zgodi, da ne morejo biti na vseh dogodkih svoje skupnosti. Takrat »vskoči« druga sodelavka. Tako se je že zgodilo, da je novinarka iz Dalmacije pripravila prispevek o pripravi ajvarja ter razliki med ajvarjem in pindjurijem … Če bi imeli uredništvo za nove manjšine, bi bile te stvari bolje urejene, tako pa je to pogojeno z zakonskim statusom teh skupnosti. Nočem nastopati kot njihov politik ali zastopnik, vendar vseeno mislim, da bi bilo treba opraviti javno razpravo glede njihovega statusa. Po novih kriterijih veta Evrope je tudi številčnost (in ne zgolj teritorialna zastopanost) kriterij za status manjšine …
V katerih jezikih se vi pogovarjate z gosti?
Z gosti se pogovarjam v slovenščini ali srbščini, ki je moj materni jezik. Moji gosti pa seveda niso zgolj Srbi ali Slovenci. Tako sem gostila igralko Judito Franković Brdar, ki je imela glavno vlogo v filmu Izbrisani. Poročena je s slovenskim snemalcem, oba pa živita v Zagrebu. Z njo sem govorila srbsko, ona pa z menoj hrvaško (čeprav se uči slovensko, vendar se še ne počuti dovolj samozavestno v slovenščini). Ko je bil gost Boris A. Novak, sva se pogovarjala v obeh jezikih, saj je Boris živel tudi v Srbiji. Kot najstnik se je vrnil v Ljubljano in začel pisati pesmi, saj mu ni bilo lahko ob vključevanju nazaj v matično družbo …
»Zakaj ni težava, če se voditelji Odmevov pogovarjajo v francoščini ali katalonščini, nemščini ali angleščini? Tudi to kaže na slabšalni odnos do srbščine, hrvaščine, bosanščine …«
Običajno se ob tujih gostih na TVS vsuje plaz pisem, ker se govori v tujem jeziku, če tako govorijo voditelji oddaje, pa zna biti to še večja težava. Kakšne so vaše izkušnje?
Zakaj ni težava, če se voditelji Odmevov pogovarjajo v francoščini ali katalonščini, nemščini ali angleščini? Tudi to kaže na slabšalni odnos do srbščine, hrvaščine, bosanščine ... To želim spremeniti. Ti napadi me žalostijo, še posebej, če pridejo od ljudi iz akademskih krogov. A zdi se mi, da so na našo oddajo začeli gledati kot na manjšinsko oddajo, zato je govorjenje v tujem jeziku dovoljeno. Po prvi oddaji so bili ugovori. Zdelo se mi je smešno, da je težava zaradi jezika, ki ga lahko vsak dan slišimo na ulici, ko se pojavi na javni televiziji, pa se obravnava skoraj kot sovražni govor. Po drugi strani veliko ljudi gleda na te jezike pozitivno, ker pogrešajo izmenjavo, zato skušamo ta primanjkljaj nadoknaditi. Zelo radi tako gostimo igralce, pisatelje, skratka kulturnike.
Ali imate možnosti za boljši, daljši in redni tedenski termin?
Naš format je zelo redek in ni optimalen, a to je stvar sredstev, ki jih televizija nima. Sto oddaj je bilo financiranih le s strani RTV Slovenija. Gre tudi za vprašanje, ali država prepozna potrebo po sofinanciranju kakovostnih vsebin, ki se jih trudimo pripraviti na sodoben in gledljiv način. Zelo vesela bi bila, če bi se to res zgodilo.
Na televiziji pa imate poleg vodenja oddaje NaGlas! še druge zadolžitve …
Kot novinarka delam za oddajo Intervju, kjer srečujem zanimive ljudi, ki so naredili veliko za slovensko družbo. Ksenija Horvat v goste večkrat povabi tujce; tako zdaj prihaja pisatelj Ishmael Beah, ki opozarja na problematiko otrok-vojakov po svetu. Delo v tej oddaji je dokaj zahtevno, saj moram menjavati teme in sogovornike z vseh področij, zato so potrebne temeljite priprave. Pred tem sem bila notranje-politična novinarka pri MMC-ju, pisala sem komentarje, delala intervjuje, pisala sem raziskovalne zgodbe, ki so jih povzemali tudi nekateri drugi mediji, zato sem se spletne obrti dobro naučila. Tudi zdaj vse vsebine iz oddaje NaGlas! pripravljam še v pisni obliki, tako da lahko vsi te članke ob pomoči kolegov z rtvslo.si ob sobotah zjutraj vidijo kot napovednik oziroma vabilo za ogled oddaje.
Tehnologije se hitro spreminjajo, zato mora RTV Slovenija predstavljati kakovostne vsebine, pri tem pa ni tako pomembno, kako pridejo do uporabnikov medijev. Se strinjate s tem?
Zagotovo. Na MMC-ju je 200 tisoč dnevnih uporabnikov, na mesečni ravni pa okoli 500 tisoč uporabnikov, kar so resne številke. Morda so številke celo večje kot za gledalce televizije, tako da je že to dokaz, da so pomembne zgolj kakovostne vsebine; nekateri jim lažje sledijo na televizijskih zaslonih, drugi pa na spletu, prek računalnika ali telefona. Pomembno je, da se jih dotaknejo.
