Ostal je pri materi v Bihaću. Ko je bil star 14 let, je mati umrla in zaživel je sam. Oče ga je sicer povabil, naj pride živet k njemu v Slovenijo, teta iz Beograda pa k sebi. A je sklenil, da ostane tam.
Želel je namreč dokončati šolo (naravoslovno gimnazijo), potem pa bi se odločil, kam bo šel študirat. V zadnjem letniku pa se je začela vojna. Feliks bi se sicer lahko vkrcal na avtobus za Slovence, a se je odločil, da bo ostal eno leto in videl, kako je to v živo. Danes to šteje za eno izmed svojih največjih napak v življenju. Prostovoljno se je prijavil v 5. korpus armade BiH, pozneje pa dezertiral in se pridružil HVO.
Na začetku leta 1994 je zagrešil umor in bil po letu in pol dolgi preiskavi (ta čas je preživel v ječi) obsojen na osem let zapora, nato pa je v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti. Odšel je v Slovenijo. Po treh letih se je s turističnim vizumom odpravil v Kanado in tam ostal dve leti, dokler niso ob rutinski prometni kontroli ugotovili, da nima dokumentov in da je v državi ilegalno ter ga deportirali. Slovenijo je že drugič zapustil po samo treh tednih. Tokrat se je – prav tako s turističnim vizumom - odpravil v ZDA, v Los Angeles, kjer je živel sedem let. Tam je dobil tudi sina. Med prestajanjem zaporne kazni na Dobu se je odločil napisati svojo življenjsko zgodbo. Naslovil jo je Vsi moji grehi.
Kako to, da ste se odločili za pisanje knjige?
Že prej sem pisal, a nisem nikoli ničesar dokončal. Imel sem dobre začetke, nisem pa si stvari zamislil do konca; ali pa sem imel zamisel za srednji del in konec, ne pa za začetek. Zgodilo se je, da sem napisal 120 strani, ko sem šel brat, pa sem ugotovil, da bi moral preveč popraviti, pa se mi ni dalo in sem raje začel pisati nekaj novega. Ko sem prišel v zapor, pa sem si rekel: »Zdaj imam toliko časa ... Če zdaj ne bom napisal knjige, potem je pa res nikoli ne bom.«
Kako so vaše pisateljske ambicije sprejeli pazniki in zaporniki?
Zaporniki so si verjetno mislili, da nisem najbolj normalen, pazniki pa mi niso imeli kaj reči, saj sem to počel v prostem času – da bi mi pri tem pomagali, to pa ne – prej nasprotno.
Kako je sicer na Dobu v primerjavi z drugimi zapori, v katerih ste bili?
Zdi se mi najboljši od zaporov, v katerih sem bil. Celo bolj je podoben samskemu domu kot zaporu, če ga primerjam z Zenico, z avstrijskima (bil sem v Karlau in v Josefstadtu) ali z LA County Jailom. Najhuje je bilo med vojno v Bihaću. Hrano smo dobili dvakrat na dan, po deciliter in pol neke čorbe brez česarkoli. Včasih smo se stepli za krajec kruha, ker je ta največji. Lačni smo bili pa tudi nihče od zunaj ti ni mogel prinesti nič hrane, ker so bili tudi oni lačni.
Sodeč po vaši knjigi, ste imeli res pestro življenje. Kdaj vam je bilo najlepše?
V Ameriki. Tam sem se res našel. Ko so me vrnili, sem se počutil, kot da bi mi izpulili korenine, čeprav so moje korenine dejansko v Bosni, a jaz sem se od tam sam izpulil.
Se vračate v Bihać?
Ne. Leta 1996, leto dni po tem, ko sem prišel v Slovenijo, sem šel po spričevala iz šole, da mi jih priznajo v Sloveniji. Potem pa nič več. Tam imam mogoče vsega skupaj pet prijateljev, ker jih je večina šla po svetu, v Bihać pa so prišli begunci iz okolice. Tam so tudi svojci tistih, ki so nastradali, ko sem streljal, tako da, če bi šel tja, se zna zgoditi, da bi se kdo poskušal maščevati, potem pa, ali bom jaz ubil njega pa bom spet v zaporu ali pa bo on mene in nima smisla, da bi rinil tja. S tem bi prav iskal, da se mi kaj zgodi.
Kako se imate v Sloveniji?
V Slovenijo sem začel prihajati na obiske med počitnicami, ko sem imel 11 ali 12 let. Takrat sem dejansko prvič spoznal očeta – saj je bil mogoče dvakrat ali trikrat na obisku, nekaj malega se ga spomnim, po telefonu se pa nisva slišala. Tu mi je bilo všeč. Ko mi je pri 14 letih umrla mama, je prišel oče in mi rekel, naj pridem v Slovenijo, teta iz Beograda me je klicala, naj pridem v Beograd, pa nisem hotel ne eno ne drugo. Tam sem živel, imel sem stanovanje, želel sem si končati srednjo šolo, potem pa se odločiti, kam bom šel študirat. Ko sem bil v zadnjem letniku gimnazije, pa se je začela vojna.
Takrat so imeli en avtobus za Slovence in bi se lahko vkrcal nanj, a sem se odločil, da bom ostal leto dni in videl vojno v živo – ali je kot v filmu. Rekel sem si, da si bom to vzel kot vojaški rok v JLA, po letu dni, ko ga bom »odslužil«, pa bom šel v Slovenijo. Potem pa smo bili pet let obkroženi, nismo imeli hrane, nikamor nismo mogli, pet let nismo imeli elektrike, nobene nove glasbe, filma, če si imel elektriko in si prižgal radio, pa si cel dan poslušal Ide prva bihaćka brigada pa takšne zadeve. Najprej sem se prostovoljno prijavil v bosansko armado, ko se je začela vojna med Hrvati in muslimani v osrednji Bosni, pa sem šel v HVO. V tej vojni so mi bili Hrvati najbolj pri srcu, ker sem navijal za Dinamo.
Pa tudi sicer smo mi bolj navezani na Hrvaško. V Sarajevu sem bil enkrat v življenju na šolski ekskurziji, v Zagrebu pa dvakrat na mesec. Če česa nisi dobil v Bihaću – recimo superg –, si šel v Zagreb. V nekem trenutku pa sem imel že poln kufer vojne, ker ni bilo videti konca. V tistem trenutku je kazalo, da lahko traja 15 let kot v Libanonu, in sem si rekel, zdaj pa imam dovolj, rešite to brez mene. Odločil sem se, da bom poskusil prestopiti čez SAO Krajino na hrvaško ozemlje in od tam v Slovenijo. To sem povedal najbližjim prijateljem, pa so me pregovorili, češ da bo moj rojstni dan, pa božič, pa novo leto, pa njegov rojstni dan, moramo še žurati, boš šel potem spomladi, ko bo ozelenelo. Privolil sem in to je bila verjetno največja napaka v mojem življenju. V tem času sta se namreč zgodila umor in zapor. In od vseh teh prijateljev, ki so tako hoteli žurati z mano, me nobeden ni obiskal v zaporu.
Do konca vojne sem bil potem v Bihaću. Iz zapora so me izpustili po letu in pol na isti dan, ko se je začela operacija Nevihta (Oluja). Šel sem v HVO. Vse so mi dali: uniformo, kakršne nisem imel celo vojno: uniformo NATO, varaždinske škornje, vse sem dobil, še eno opremo, pri kateri sploh nisem vedel, kaj kam spada. To je bila zame vesoljska zadeva: celo vojno namreč nisem mogel sestaviti niti približne barve uniforme, kaj šele od istega proizvajalca. Samo puške mi niso dali. Ko sem jih vprašal, kje je puška, so mi rekli, da jo bom dobil, če jo bom potreboval, da sem se dovolj boril zanje. Napisali pa so mi dovolilnico, da sem lahko šel po mestu, da me 5. korpus armade BiH ni mogel mobilizirati – takrat so namreč pobirali vse. Mesec zatem sem prišel v Slovenijo.
Torej se strinjate z besedami sovojaka Šelija, da ni težka smrt, težko je življenje?
Zdaj mogoče to niti ne drži toliko, kot je držalo takrat, ko so ti vsak dan padale granate na glavo – ni pomembno, ali si v mestu, v hribih, na bojišču ... umreš lahko kjerkoli ... se pač navadiš na to. Ko se je začela vojna, sem si rekel: »Ti si že mrtev, tako da je vsak nov dan, ki ga preživiš, bonus – lahko si srečen, da si živ. Če te bodo ubili, pa ... saj so ubili toliko ljudi – eden več ali manj, vseeno je, nič ne spremeni.« Edina poškodba, ki jo imam iz tega časa, je ureznina na steklu. Prijatelju je padla granata pred blok in so šle vse šipe. Njegov oče je rekel, da ne morejo biti brez, in sem šel z njimi po nova. Med montažo pa sem se porezal na stari. Dan po tem je padla še ena granata in so spet šla stekla. Oče je potem le dal polivinil tako kot vsi drugi. Sicer pa v vojni nisem dobil nobene druge poškodbe, tako da se imam za zelo srečnega. Iz moje zadnje enote, v kateri sem bil, interventnega voda PPN, smo od 16 preživeli trije – s tem, da sem bil jaz v zaporu.
Ste nadpovprečno inteligentni. Zakaj niste potem študirali v Sloveniji?
Ko sem prišel v Slovenijo, je oče vztrajal, da se takoj vpišem na fakulteto. Zanimalo me je računalništvo. Šel sem na informativni dan in ugotovil, da niti približno ne morem slediti predavanjem, ker nisem znal dovolj slovensko. Odločil sem se, da si bom vzel eno leto, se učil jezika, sproti pa še iskal službo – a mi tudi to ni šlo. Najhuje od vsega je, da bi mi oče lahko prvi dan našel službo, a ni hotel – ne meni ne mojim sestram –, če je kdo drug dvakrat prišel na kartanje ali pa na pivo, mu je pa to takoj uredil. Potem sem ugotovil, da nima smisla zdaj študirati, da se sicer učim jezika, a vprašanje, koliko časa bo trajalo, da ga bom znal dovolj, star pa sem bil 24 let. Razmišljal sem, če bom študiral pet let, potem bom prvo službo našel šele pri 30, in to se mi je zdelo prepozno. No, potem sem prvo službo dobil pri 33 letih – se pravi, še slabša varianta, ampak takrat tega nisem vedel. (smeh)
Potem pa ste šli v Kanado ...
V bistvu sem razmišljal o Ameriki. Najboljši prijatelj iz otroštva pa je živel v Vancouvru in mi je rekel, naj pridem tja, da sem lahko pri njem, dokler se ne bom postavil na noge, da mi bom našel službo tam, kjer dela on, da se bom hitro naučil, nato pa se vpisal na kolidž, si uredil papirje in ostal. Da bo super in boljše kot v Ameriki. Mislil sem si, grem poskusit, če mi ne bo všeč, grem še vedno lahko v Ameriko. Ko sem prišel tja, pa ni bilo v redu. Prijatelj je v tem času, odkar se med vojno nisva videla, postal pedofil in edino, o čemer se je pogovarjal, so bile 10-letne punčke, jaz pa tega nisem mogel poslušati. Imel je sicer punco, staro 24 let, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti, a sta vmes končala zvezo in ni hotel nič imeti z njo. Začel sem se ga izogibati in sam hoditi v mesto. Ko sva se nekoč sprla, pa me je vrgel iz hiše. En dan, preden se je to zgodilo, sem na srečo našel službo v avtopralnici. Bil sem brezdomec.
Spal sem v neki garaži in ravno se je začela zimska sezona, ko šest mesecev dežuje vsak dan. Nekega dne sem se sprehajal in razmišljal, kaj naj storim, ko je nekdo iz restavracije potrkal na okno. Bila sta dva prijatelja, ki sem ju spoznal prek tega prijatelja. Vprašala sta me po prijatelju in sem jima povedal. Potem me je eden izmed njiju povabil k sebi domov. Tam sem bil dva, tri mesece, potem sem pa kupil psa – pitbulko Felony – in se preselil na svoje. Tako sem živel dobro leto dni, nato pa sem izgubil službo, ker sem bil ilegalno zaposlen. Kmalu zatem so me ustavili v rutinski prometni kontroli in ugotovili, da nimam dokumentov in da sem v državi ilegalno.
Imel sem turistični vizum za tri mesece, ostal pa sem dve leti. Sledila je deportacija. To je bila sreča v nesreči, ker sta se bližala leto 2000 in napovedani konec sveta, v katerega sicer nisem verjel, a če bi bilo res, bi ga raje dočakal doma s prijatelji in družino. Če ga ne bo, bom pa malo počakal in čez kakšen mesec šel v ZDA še tja poskusit, sem si rekel, ker me Kanada dejansko nikoli ni privlačila, pa tudi ni mi bilo niti tako všeč tam. Dan po tem, ko sem prišel v Slovenijo, sem poklical prijatelja, pri katerem sem pustil Felony, in mi je rekel, da mu je mama zelo »težila«, da bo iz hiše vrgla njega in psa, tako da je Felony moral pustiti in so jo dali v zavetišče. Poklical sem tja – če ne prideš v dveh tednih, psa uspavajo. Razložil sem jim položaj in prosil, naj je ne ubijejo. Razumeli so. In potem sem zelo pohitel v ZDA. Raje bi bil dva, tri mesece v Sloveniji in se malo bolj pripravil za Ameriko. Tako pa sem prišel s tisoč dolarji, od tega sem jih 700 zapravil za kužija, da sem plačal zavetišče, veterinarja, kletko in letalsko vozovnico do Los Angelesa. Bila je super navdušena, a mislim, da mi je malo zamerila, ker me nikoli več ni tako ubogala kot v Kanadi. Potem se je izgubila. Med sprehodom po Hollywood Hills je tekla za jelenom in takrat sem jo zadnjič videl. Tja sva ves čas hodila na sprehode in je stalno preganjala jelene, lisice in kojote. Klical sem jo, a se ni vrnila. Potem pa sem slišal lajež tam na naslednjem hribu in cel trop kojotov – po moji oceni okoli 40. Zagrabil sem zelo veliko vejo in tekel po tistih hribih, dokler nisem prišel do kraja, kjer sem jih slišal, a so bili že bogve kje. Iskal sem jo po vsem Hollywoodu, na vseh mestih, kamor sva hodila na sprehode, po zavetiščih, lepil plakate ... vse. Nazaj v Slovenijo sem prišel leta 2007 z desetletno prepovedjo vrnitve.
Kako so knjigo komentirali vaši najbližji?
Za očeta ne vem. Z njim nimam stikov, tudi sestri jih nimata. Malekia, mama mojega sina, ve, da sem jo izdal. Zdaj sva se spet nekaj sprla in trenutno nimam nobenih stikov z njo. Občasno se slišiva, se pogovarjava dva, tri dni, potem pa ona pade v svoja čudna stanja, ker je bipolarna, me blokira na Facebooku in nimava stikov. S sinom sem zadnje čase zelo malo v stiku in sem zelo jezen nanj, ker se ne javi. Vsaj pol leta ga nisem nič klical. Čakal sem, kdaj bo on mene. Zdaj ga bom pač moral, septembra namreč nameravam spet za mesec dni v Ameriko, da se vidiva. Zdaj ima 17 let. Je pa že leto dni na pogojnem izpustu. Je v tolpi – tako, kot sem bil jaz, ko sem bil v Los Angelesu, s tem, da sem bil jaz v West Coast Dirty-30 Gangsta Crips (South Central), on pa je v nasprotni v West Side Barson Piru Bloods (Carson). Klical sem prijatelje in jim razložil, da je to moj sin, da mu ne bi kdo česa naredil, a so še drugi rivali, tako da …
Lahko sploh greste v ZDA?
Nisem prepričan. Prepoved je potekla, se bom pa prej oglasil na ameriški ambasadi in se pozanimal. Če ne bo šlo, bom sinu naročil, da pride v Tijuano, pa se bova tam videla. Tja gre lahko z osebno izkaznico, če jo sploh ima. Za potni list vem, da ga nima, ker ga že leto dni prepričujem, naj si ga naredi, da ga lahko pripeljem v Slovenijo na obisk. Pravi, da si ga bo, a si ga še vedno ni.
S čim se zdaj preživljate?
Delam kot kuharski pomočnik v eni od trnovskih gostiln.
Je to vaš cilj? Biti kuharski pomočnik?
Ne. Moj cilj je mogoče odpreti svojo lastno restavracijo – verigo s hitro hrano s tem, da ne bi imel tistega, kar imajo vsi drugi. Imel bi ameriške zadeve, recimo filadelfijske zrezke ali kaj takšnega. Nekaj novega pač. Poskusil bom in videl, kako bo šlo. Pa pisati knjige.
Se čutite prevzgojenega?
Ne. Iskreno mislim, da niti nisem potreboval rehabilitacije. Lahko se motim, a sem prepričan, da sem se absolutno sam rehabilitiral. Zapor kot institucija te ne rehabilitira, ker njegova vloga ni, da rehabilitira kriminalce v poštene ljudi. Oni te zaprejo, varujejo, spremljajo, opazujejo, klasificirajo in potem rečejo: »Okej, ta je za vikende, ta je za izolacijo, ta za med srednje ...« Prav posebej se ne trudijo, da bi te »popravili«. To velja za vse zapore, v katerih sem bil.
Objavljeno v reviji Obrazi št. 8. 8.8.2019
