Poznamo vas kot vedno nasmejano. Ali to pomeni, da žalost skrivate, ali tudi druga čustva kažete tako odkrito kot veselje?
Od staršev sem se nalezla večnega optimizma, kar pa ne pomeni, da ne vem, kaj je to žalost. Gre samo za to, da vedno vidim kozarec do polovice poln, in ne na pol praznega. Sicer pa tudi pri meni tečejo solze v potokih, in to ne le v tistih žalostnih trenutkih, ko jih tako in tako ne moremo zadržati. Dovolj je že nekaj taktov glasbe, ki se me dotakne, ali pa od sreče ganjeni ljudje, pa uspehi, ki si jih prigarajo in se jih veselijo uspešni ljudje na različnih področjih … Ampak to so solze sreče. In ko pritečejo, pač pritečejo. Ni razloga, da bi jih skrivala.
Nikakor pa ne morem več gledati filmov, ki govorijo o bolnih ali zlorabljenih otrocih, o izgubi otroka … Nikoli več ne bi gledala filma Alabama Monroe, čeprav je bil odličen, s prelepo glasbo. Ogledala sem si ga v kinu, ko še nisem imela sinka, in se nisem mogla potolažiti. Če bi ga prvič gledala zdaj, ko sem tudi sama mama, bi zelo hitro odšla iz kinodvorane, ker preprosto ne zmorem. Preveč me boli, zelo mi je hudo. V vsako zgodbo se namreč močno vživim in jo nato nosim s seboj v srcu. In to je lahko veliko breme.
Včasih nabiram solze tudi na svojih koncertih, saj so nekatere pesmi zelo ganljive. Spomnijo me na dogodke, ljudi in takrat težko pojem. Seveda se v mojem glasu to tudi sliši, a kaj morem. Čustva so čustva …
Kakšne spremembe opažate pri sebi z leti?
Čutim ženstvenost in privlačnost, ki ju pri dvajsetih nisem. Oziroma sem to čutila drugače. Tega občutka, ki ga imam zdaj, ne bi več zamenjala za tistega pri dvajsetih. Zelo malo je tudi stvari, ki bi me še vrgle iz tira. Ki bi se jim pustila razjeziti. To zato, ker se mi zdi večina stvari, zaradi katerih se ljudje jezimo, zelo banalnih, življenjsko nepomembnih in rešljivih. Vse bolj se tudi zavedam, kako dragocen je moj čas in kako pomembno je, s kom ga delim. Zato je v mojem zasebnem življenju prostor le za izbrance.
Spremenila sem tudi mnenje o tem, kdaj spoznaš pravega prijatelja. Včasih bi rekla, tako kot pravi pregovor – v nesreči, zdaj pa mislim, da predvsem v sreči.
Kaj menite o tem, da nekatere vaše starejše kolegice po vsej sili želijo skriti leta?
Vsak po svoje. Kakor kdo čuti, kakor se komu zdi prav. Nikoli nisem imela potrebe, da bi se vtikala v življenja drugih.
Na katere osebnostne spremembe ste najbolj ponosni, ste kdaj načrtno želeli kaj popraviti pri sebi?
Ponosna sem, da imam svoje mnenje in stojim za svojimi dejanji. To ni nobena sprememba, saj je bilo vedno tako, a ko pomislim, kolikokrat v teh 24 letih pevskega dela so me hoteli ljudje tako ali drugače spreminjati, upravljati moje življenje in delo ... koliko tako imenovanih »svetovalcev« in »prišepetovalcev« mi je govorilo, kaj in kako bi morala … Če bi bila bolj labilna, bi lahko bilo to zame veliko breme in zmeda.
Skozi leta sem spoznala, da bom nekaj vsekakor morala spremeniti. Da bom prej ali slej morala vzpostaviti malo večjo razdaljo. To je bilo težko, saj sem odprta, hitro sprejmem ljudi, rada se družim, navezujem stike ... a ko sem ugotovila, da nekateri to odprtost razumejo narobe, in po kar nekaj neprijetnih izkušnjah mi je počasi začelo uspevati.
Si kdaj želite, da bi začeli vse znova, da bi imeli novo priložnost? Bi bilo drugače?
Kaj bi bilo, če bi bilo ... Kaj bi bilo, če ne bi bilo ... Tega ne ve nihče. S svojim življenjem sem zadovoljna. Ničesar ne bi spreminjala in prizadevam si, da bom tudi jutri lahko rekla, da bi včerajšnji dan z veseljem še enkrat ponovila.
S partnerjem Mikijem vaju povezuje glasba. Je to pomembno v vajini zvezi ali bi šlo tudi brez tega?
Vsekakor je glasba velik in zelo pomemben del najine zveze, ni pa najina zveza le glasba. Sem pa prepričana, da bo tako ali drugače vedno z nama.
Kje se najbolje ujameta – pri vzgoji sina, v spalnici ali na glasbenem odru?
Za zdaj se pri vseh treh stvareh dobro loviva in tako tudi dobro ujameva. (smeh) Seveda so tudi nesoglasja ali nesporazumi, ampak ker se znava pogovoriti, zadeve rešiva. Najbolj se mi zdi pomembno, da sva enotna pri vzgoji otroka. To se mi zdi odločilno, saj mislim, da se z razhajanjem pri vzgoji otroka hitro lahko začne podirati tudi vse drugo.
Kako se ujamete z Mikijevimi starejšimi otroki?
Imamo zelo lep odnos in ogromno mi pomeni, da se imajo vsi naši otroci radi. Želim, da to povezanost ohranijo vse življenje in da skupaj preživijo čim več lepega.
Kako je vaša mama, ki je imela pred časom veliko zdravstvenih težav?
Zdravstvene težave še vedno ima, a s to svojo neizmerno pozitivno energijo, voljo in optimizmom ter z veliko pomočjo mojega zlatega očeta jih je en del vrgla kar čez ramo. Že leto in pol namreč ne hodi več na dializo, kamor je prej hodila pet let. Ko je leta 2017 izvedela, da bo babica, mi je rekla: »Tanči, veš kaj, ko se bo dete rodilo, ne bom več imela časa hoditi na dializo. Tako bom srečna, da mi bo kar še ena ledvica zrasla.« Tako sem se ji smejala, ko je tako suvereno in simpatično govorila o tem. No, in njena napoved se je uresničila. Ne sicer ta o novi tretji ledvici, ampak ta, da so se njeni obiski na dializi končali. Če bi svojo mamo morala opisati z enim od naslovov svojih pesmi, bi bila to – Carica! (smeh)
Bi rekli, da ste se rodili v pravi čas ali kdaj pomislite, da bi vam bolj ustrezalo, kaj pa vem, obdobje trubadurjev in vitezov?
Ta čas, v katerem živim, je zame pravi. Ne bi menjala. Ne rečem, da ne bi bilo zanimivo kakšen mesec preživeti z Mozartom ali Beethovnom, ampak potem ne bi imela Karla. (smeh)
Imate raje prhanje ali kopel?
Oboje mora biti in v obojem znam zelo uživati. V zadnjem času pa seveda najbolj v kadi, polni ribic, rakcev, želvic, kanglic, vodnih knjižic ... V polivanju, zalivanju, prelivanju, čofanju, škropljenju ... (smeh)
Kako je kaj z navdihom te dni?
Prav letošnje poletje se navdih z mano odlično počuti, tako da nastajajo nova besedila pa tudi melodije. Ustvarjam, pišem na veliko. Želim izdati novi, šesti album.
Se veselite koncertov? Ali je to zdaj samo še rutina?
Moji nastopi bi težko postali rutina, saj je glasbeno delo tako raznovrstno, da sem vsakič znova v nekem novem pričakovanju. Nikoli ni isto občinstvo, tudi program ni nikoli povsem enak, ker rada improviziram. V tem najbolj uživam. In ja, še vedno se veselim vsakega nastopa in koncerta. Trenutno se dogovarjamo, pogovarjamo in pripravljamo na veliki dogodek, moj tretji koncert v Hali Tivoli, ki bo januarja prihodnje leto. To bo glasbeno-plesni šov, kjer bova skupaj zaplesala tudi z Arnejem Ivkovičem, s katerim sva letos slavila v oddaji Zvezde plešejo.
Imate pred nastopi še kaj treme?
Ne. Pravzaprav tiste prave treme nikoli nisem čutila. Mislim, da je to posledica tega, da sem začela nastopati tako mlada. Od 6. leta, ko sem začela igrati klavir, sem redno nastopala v glasbeni šoli, od 14. leta, ko sem začela prepevati v skupini Foxy teens, pa pravzaprav živim z mikrofonom v roki. Zato mi moje delo ne pomeni le nastopanja, ampak je to zame druženje, spoznavanje, učenje ...
Ali glasbo raje poslušate ali izvajate?
Da bi jo samo poslušala in ne izvajala, to si predstavljam. Nasprotno pa res bolj težko. Saj se je že ob vseh snemanjih naposlušam. In ne vem, kako bi lahko delala, če tega ne bi rada počela. Veliko seveda poslušam tudi druge izvajalce. Najrazličnejše. Ko pa glasbo izvajam, ko skozi svoje pesmi pripovedujem o svojih čustvih, zgodbah, izkušnjah, željah, sanjah, fantazijah, pa pridejo na plan občutki, ki jih je z besedami kar težko opisati.
Kaj vas je od nove glasbe nazadnje navdušilo?
Zadnje čase je v avtu ves čas z mano novi album Adija Smolarja z naslovom Prav zdaj. Obožujem njegova besedila, saj vsako prinaša pomembno sporočilo. Lahko bi ga poslušala še in še, pa se ga ne bi naveličala.
