15. julija bo vaš orkester v Cankarjevem domu izvedel Mahlerjevo 2. simfonijo, ki je bila eno najbolj priljubljenih Mahlerjevih del, poslušalce pa navdušuje še danes. V čem je njen čar?
Ta simfonija je res nekaj posebnega. Mahler jo je ustvarjal sedem let. Komponirati jo je začel leta 1888, takoj po tem, ko je dokončal svojo prvo simfonijo. Najprej je napisal samo en stavek, ki si ga je zamislil kot posmrtno hvalnico junaku iz prve simfonije – Totenfeier (Praznik smrti). Nato pa je začel razvijati svojo drugo simfonijo, tako da je iz enega stavka nastalo veliko inštrumentalno-vokalno delo z orkestrom, velikim zborom in dvema solistkama. Podnaslov simfonije je Vstajenje. V njej Mahler obravnava neko širšo družbeno tematiko tistega časa. To je bil čas družbenih sprememb, ki sta jih zelo dobro opredelila Nietzsche in Schopenhauer. Tudi pri nas se je z njimi ukvarjala intelektualna elita. Morda najlepši primer tega pri nas sicer ne prihaja iz glasbenega sveta, ampak iz literature. Ivan Cankar je bil zelo živ v teh idejah in podobno kot Mahler je tudi on na Dunaj prišel iz avstro-ogrske province. Cankar, ki je poleg proze pisal tudi pesmi, je te ideje zelo lepo izrazil v pesmi Bog je in luč je, podobno kot Mahler v sklepni odi zadnjega stavka svoje druge simfonije.
Tudi med vami – mislim na Slovensko filharmonijo – in Mahlerjem je neka posebna povezava …
Res je. Gustav Mahler je svojo glasbeno kariero kot dirigent začel v Ljubljani. Pred tem je sicer leto dni vodil manjši orkester v nekem avstrijskem zdraviliškem kraju, česar se je sprva otepal, ker se mu je zdelo, da je to samo izguba časa, a so ga prijatelji prepričali, da je vseeno dobro nekje začeti in si nabrati izkušnje. Že naslednje leto, se pravi leta 1881, pa je kot 20-letni mladenič začel službo v Ljubljani kot dirigent v Deželnem gledališču in tu prvič dirigiral opero, Verdijevega Trubadurja. V naslednjih dveh sezonah je v Deželnem gledališču pripravil kar 10 novih predstav s številnimi ponovitvami. Neposredna vez današnje Slovenske filharmonije z Gustavom Mahlerjem pa je, da je v času, ko je dirigiral v Deželnem gledališču, nastopil kot pianist na dogodkih takratne Ljubljanske filharmonične družbe, ki je neposredna predhodnica prve Slovenske filharmonije iz leta 1908. Današnji orkester Slovenske filharmonije ima tudi zato z Mahlerjem prav posebno vez. Je izjemno priljubljen skladatelj tako pri našem občinstvu kot pri orkestru, zato ga redno uvrščamo na sporede naših koncertov. Še kot član orkestra se spominjam nekaterih presežnih izvedb njegovih simfonij. V prihodnji sezoni bomo v sklopu naših abonmajskih koncertov izvedli njegovo prvo simfonijo – dirigiral jo bo Jacek Kaspszyk, njegovo četrto simfonijo, ki jo bo dirigiral naš stalni gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker, in njegove Vandrovčeve pesmi, ki jih bo zapel slovenski baritonist Jaka Mihelač. Ta je pred kratkim uspešno opravil avdicijo v berlinski državni operi. Tudi tuji festivali nas vabijo k sodelovanju prav z Mahlerjevimi deli, ker vedo, da imamo poseben odnos do njega in do njegove glasbe. Drugo simfonijo bomo po koncertu v okviru Ljubljana festivala 15. julija v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s solistkama sopranistko Valentino Farcas in mezzosopranistko Bettino Ranch, z zborom Slovenske filharmonije in komornim zborom Megaron izvedli na festivalu Mahlerjevi tedni v Toblachu, kjer je Mahler poleti preživljal svoj prosti čas, a tudi delal, dan pozneje pa še v Bressanonu v Južni Tirolski.
Letos je orkester Slovenske filharmonije postal rezidenčni orkester Ljubljana festivala. Kaj to pomeni za sam orkester?
V poletnem času, po tem, ko orkester sklene svojo redno abonmajsko sezono, združi moči z Ljubljana festivalom po zgledu tujih festivalov in orkestrov. Vrsta festivalov ima svoje rezidenčne orkestre. Smiselno je, da je na domačem festivalu domači orkester, zlasti če je ta odličen, kot je orkester Slovenske filharmonije, orkester pa v okviru festivala sodeluje s prestižnimi dirigenti in solisti na najpomembnejših dogodkih festivala. Tako poveča doseg občinstva, festivalskih obiskovalcev, med katerimi najdemo predvsem aktivno prebivalstvo, ki se med letom težje udeleži naših koncertov, in tuje turiste, ki poleti obiščejo Ljubljano.
Do neke mere sodelujemo tudi pri koncipiranju programa teh sodelovanj, ki jih sami ne bi zmogli v finančnem in organizacijskem smislu, v koprodukciji s Festivalom Ljubljana in s Cankarjevim domom v primeru Mahlerjeve druge simfonije pa je to izvedljivo. V okviru sodelovanja s Festivalom Ljubljana smo 17. junija že izvedli Verdijev Rekviem s Placidom Domingom, 1. julija opero Aida, s katero se je uradno začel letošnji Ljubljana festival, 11. julija nas čaka še gala koncert s Thomasom Hampsonom in Eleno Mosuc, 6. septembra pa bomo festival sklenili z odprtjem naše nove koncertne sezone pod vodstvom Charlesa Dutoita. Na sporedu bodo skladbe Mařženka Lucijana Marije Škerjanca – prihodnje leto je namreč 120. obletnica rojstva tega velikega slovenskega skladatelja, ki je bil med drugim tudi umetniški direktor in direktor Slovenske filharmonije v 50. letih prejšnjega stoletja in ki se ga bomo tako z veseljem spomnili –, delo Igorja Stravinskega Jeu de cartes in Simfonija št. 3, imenovana tudi orgelska, Camilla Saint-Saënsa.
Koliko pa vi pogrešate svoj inštrument? Glede na to, da ste zdaj na položaju pomočnika direktorice za orkester, sklepam, da nimate toliko stika z njim, kot bi si želeli ...
Stik z glasbilom sem omejil že prej. Iz zdravstvenih razlogov sem moral nehati igrati. Zapleten zlom zapestja ni bil uspešno pozdravljen, zato roka ni več zdržala naporov, ki jih zahteva vsakodnevno igranje v orkestru. Zato sem se s tedanjim vodstvom dogovoril za enoletni neplačani dopust, da bi v tem času lahko poskrbel za počitek in zdravljenje zapestja. V tem času sem se ukvarjal s pedagoškim delom in vodil komorni ansambel, tako da sem bil še vedno polno zaposlen. Nato pa je prišla ponudba direktorice, da bi postal njen pomočnik za Orkester Slovenske filharmonije. Tega sem se najprej nekoliko otepal, ker sem si težko predstavljal, da bi bil lahko nadrejen kolegom iz orkestra. Poleg tega je bila hiša takrat v zelo zahtevnem položaju in nisem bil prepričan, da je to lahko tudi politično najboljša možna rešitev. Zavedal pa sem se, da takšna ponudba ne pride kar tako in da je o njej vredno razmisliti. Zato sem direktorici predlagal, da si dava nekaj odloga in pretehtava argumente za in proti. Ko sva se na začetku leta 2018 znova srečala, mi je dejala, da se je o tem posvetovala z uglednimi strokovnjaki in člani orkestra – kajti za položaj, ki ga zasedam, je to mnenje nujno potrebno – in da pri njih uživam močno podporo. S tem me je prepričala. Z direktorico in sodelavci smo se takoj lotili dela z mislijo na kratkoročno in dolgoročno prihodnost orkestra.
V mesecu dni smo morali dokončati programsko zasnovo naslednje koncertne sezone, zasnovali smo nov cikel družinskih koncertov, priredili nov festival V novo leto z novo glasbo, ki ima ambicijo prerasti v bienalni dogodek, začeli prirejati predkoncertne pogovore, priredili družbeno odgovorne koncerte in obiskali bolnišnice, rehabilitacijske centre, domove za upokojence in zapor, povzdignili sodelovanje s Festivalom Ljubljana na višjo raven, priredili koncert ob odprtju koncertne sezone z dirigentom Markom Letonjo, na katerem bo letos naš gost dirigent Charles Dutoit, povečali število gostovanj doma, okrepili sodelovanje z zamejstvom, povečali prodajo koncertov orkestra, abonmajskih in drugih vstopnic in ustvarili rast prihodkov v primerjavi s prejšnjimi leti ter se začeli dogovarjati o prestižnih gostovanjih v tujini v prihodnjih letih. Rekel sem si, da imam šest mesecev časa, da nekaj naredim za orkester, ki ga imam izjemno rad in za katerega si želim, da bi glasbeniki v njem uspešno in z veseljem ustvarjali. V tem času je bil razpis, na katerega se je na pobudo zaposlenih prijavila tudi direktorica, saj sprva ni nameravala kandidirati. Po tem, ko je bila izbrana na razpisu, me je povabila k nadaljevanju dela. Res je, da je stik z inštrumentom zdaj precej redkejši, čeprav se še vedno dnevno srečam z njim za kratek čas, toliko, da vzdržujem nujno kondicijo. Občasno pa tudi koncertiram z godalnim kvartetom Dissonance in s Komornim godalnim ansamblom Slovenske filharmonije. Prej sem imel od 80 do 100 nastopov na leto, zdaj jih je občutno manj. Naš poklic je lahko zelo pester in to pestrost ustvarjanja in življenja je izjemno težko nadomestiti. Ko izgine, nastane praznina, da ne rečem tema. In je res težko. Ampak na položaju, ki ga trenutno zasedam, je toliko novih izzivov in toliko dela in tudi skrbi, da se skoraj nimam več časa ukvarjati s tem. Sem pa zelo vesel, če lahko s kolegi in prijatelji občasno kaj zaigram.
Med drugim skrbite tudi za kadrovanje v orkestru. Na podlagi česa se odločite? Predvsem je verjetno pomembno, da je dober glasbenik – kako pomemben pa je človeški dejavnik?
Preizkus za vstop v orkester je morda ena najtežjih preizkušenj za profesionalnega glasbenika in se ne more primerjati z nobenim preizkusom za delo v drugih ustanovah. Izbira kandidatov poteka v več fazah. Po razpisu mednarodne avdicije člani komisije pregledajo vloge in se na podlagi prijav odločijo, koga povabiti. Prvi je formalnopravni vidik, drugi pa vidik glasbenih referenc. Nekateri kandidati prihajajo povsem brez referenc in brez izkušenj, samo z navedbami svojih lastnih uspehov. A za delo v orkestru je poleg tega, da vsak posameznik odlično obvlada svoj inštrument, potrebno še marsikaj drugega. Drugi preboj je avdicija, ki poteka v treh etapah. V prvi je obvezno delo iz obdobja klasicizma, kjer je igranje vsakega kandidata pod drobnogledom avdicijske komisije: obvladovanje tehničnih prvin, stila, intonacija, ritem, artikulacija, agogika, melodična linija – to so dela, ki so najbolj zahtevna, ker se sliši vsaka najdrobnejša tehnična napaka. Druga etapa je romantični koncert, kjer se poleg tehničnih prvin ocenjujeta obvladovanje stila glasbene romantike in muzikalnost glasbenika. Tretja etapa pa je sestavljena iz orkestrskih partov, ki jih mora kandidat za določen inštrument oziroma mesto v orkestru nujno brezhibno obvladati. In tudi tu je vsaka najmanjša napaka nedopustna.
Kandidat, ki uspešno opravi avdicijo, začne službo z obveznim poskusnim delom, ki praviloma traja eno koncertno sezono. Ta čas je namenjen preizkusu, ali kandidat obvlada svoj part, ali je sposoben slediti navodilom dirigenta in vodje skupine, ali je samoiniciativen, ali je pripaden orkestru in ali se ujame s svojo glasbeno skupino. Delo v orkestru je namreč popolnoma drugačno od dela v komorni skupini ali od dela glasbenika solista. Glasbenik v orkestru mora skoraj popolnoma podrediti svojo ustvarjalnost interpretaciji dirigenta. Zlasti za mlade glasbenike, tiste brez tovrstnih izkušenj, je to lahko zelo težka preizkušnja. Zato je ob prijavah dobro videti, da imajo glasbeniki s to vrsto dela že izkušnje. Pogosto se izkaže, da odločitev komisije samo na podlagi odličnega obvladovanja inštrumenta in glasbene literature ni dovolj. Druga težava, s katero se srečujemo, pa je dejstvo, da je delo v orkestru pri nas v primerjavi z delom v orkestrih v tujini podcenjeno, zato veliko glasbenikov ni zadovoljnih s svojim dohodkom. Ko vidijo, kakšna je realna situacija – govorim zlasti o tujcih, ki so navajeni drugačnih standardov –, kakšni so stroški življenja v našem glavnem mestu in kolikšen je dohodek za tako resno delo, kot je delo v nacionalnem simfoničnem orkestru, ugotovijo, da je kompenzacija za njihov vložek neustrezna. Zato si poiščejo zaposlitev v drugih orkestrih in odidejo. Obstaja sicer sistem napredovanj, ki glasbenikom omogoča večji dohodek, a preden izpolni vse pogoje, lahko traja zelo dolgo, zato s tem sistemom nagrajevanja glasbenikov ne moremo zadržati.
Lani ste prvič poskrbeli tudi za najmlajše, in sicer z družinskim abonmajem. Kako se je obnesel?
Produkcija je vezana na naša glavna abonmaja, oranžnega in modrega, ki ju že vrsto let prirejamo v Cankarjevem domu, in vokalni abonma, ki ga prirejamo v naši dvorani na Kongresnem trgu 10. Lani smo začeli ciklus družinskih koncertov, ki je bil zelo uspešen. Namen ciklusa je približati klasično glasbo najmlajšim in jih navezati na institucijo ter jih postopoma vabiti na naše koncerte v sklopu rednih abonmajskih ciklusov orkestra in zbora. Zaradi velikega zanimanja smo ga letos raztegnili na deset sobotnih matinej s komentiranimi koncerti, glasbenimi pravljicami, baletno in glasbeno-vizualno predstavo ter glasbenodidaktičnimi deli. K sodelovanju smo povabili Glasbeno matico, Mednarodno tekmovanje Oskarja Riedinga, APZ Toneta Tomšiča ter naše glasbenike, ki delujejo v okviru svojih komornih ansamblov. Ustanovili smo tudi klub mladih filharmonikov. Vsak mlad poslušalec, ki pride v našo hišo in se redno udeležuje naših prireditev, postane član kluba in prejme tole čudovito majčko, ki jo imam danes oblečeno.
