»Če potegnem črto, sem se predvsem znova prepričala, da je oblik ljubezni res veliko, vzorcev in vrednot tudi, da je ravno ljubezen tista, ki te lahko najbolj dvigne, na drugi strani pa potegne v globine, da je ljubezen dejansko gonilo sveta od najširšega pomena pa do najožjega intimnega diskurza. Da se lahko največje grozote ali pa največje lepote dogajajo med štirimi stenami. Na nas pa je, da krmarimo tako, da ljubimo in smo ljubljeni, da z vsakim dnem in trenutkom živimo ljubezen.« Ana je zelo ženstvena, kar je njena posebnost, in zelo pozorna sogovornica, ki meni, da je ljubezen najpomembnejša v življenju. »Ljubezen je osnova za vse – kako se bomo vedli do kolegov v službi, kakšen odnos s taščo bomo imeli, kako bomo vzgajali otroke. Pa tudi kako bomo prenašali stres, koliko slabega ali dobrega bomo delali sočloveku. Pomanjkanje ljubezni povzroča poškodbe, rane in zlo, prisotnost ljubezni pa svetlobo, jasnino, veličino, višino, mir in zadovoljstvo, izpopolnjenost, torej srečo. In kaj je tisto, za kar si človek v življenju ultimativno prizadeva? Sreča. Da odživiš tista leta, ki so ti dana tukaj, kolikor lahko srečno.«
Anin »nevrološki« poskus
Oddaja je bila nekaj posebnega ne le zaradi ljubezenskih tem, temveč tudi zaradi glasbe, saj je Ana v vsaki oddaji skupaj z gosti zapela ljubezensko pesem v drugem jeziku. »Ta del oddaje mi je še posebno veliko dal,« pravi Ana, ki jo izredno zanimajo jeziki. »Govorim angleško in nemško, iz teh dveh jezikov imam diplomo, iz nemščine doktorat, to je torej moj poklic, ki ga negujem s tem, ko zdaj tudi postdoktorsko raziskujem. Govorim tudi italijansko – odraščala sem blizu Trsta in z nono čez mejo tržaškim tetam nosila domača jajca in mleko, z mamo pa sem okrog Piazze dell'Unita kupovala kavbojke. Za kratek čas sem se na fakulteti učila še švedščine, v tem letu pa se prav tam učim nizozemščine. In v teh jezikih sem tudi pela, v zadnji oddaji potem še v hrvaščini, ki mi je kot Slovanki seveda tudi domača. In vsi, prav vsi jeziki so jeziki ljubezni – čutili smo ljubezen tudi v afriškem jeziku, pa japonskem in v vseh evropskih. To je bilo navsezadnje ključno sporočilo, da je ljubezen univerzalna in da ima prepoznaven zven, ne glede na to, v katerem jeziku in s tem kulturi jo poslušamo. In ta 'nevrološki' preizkus je uspel. Gledalci morda niso razumeli – racionalno –, o čem pesem poje, vendar so jo vendarle vedno razumeli – čustveno in na drugih ravneh. V pesmih v jezikih, ki so nam tuji, pa se skriva še ena sporočilnost, in ta je sprejemanje tujega in drugačnega. In to je za človeka izjemno pomembno: vzgoja strpnosti in spoštovanja drugačnega in tujega,« se razgovori Ana, ki se je v oddaji posvečala tudi temam, kot sta homoseksualnost in poligamija.
Pomembno je, da je mama dobro
Ana je poročena z Igorjem Pirkovičem, s katerim ima dva otroka. »Imam veliko srečo, da imam razumevajočega in podpirajočega moža, ki mu je očetovska vloga pisana na kožo. Predvsem pa je poln ljubezni in ljubezen deli otrokoma, kadar sem ali me ni, ljubezen deli pa tudi tako, da me pri vsem, kar v življenju počnem, podpira.« Čeprav veliko dela, vedno najde prosti čas za otroka. »Moja materinska ljubezen zaradi dela nikoli ni in ne bo okrnjena. Res pa nisem cankarjanska mama, moje vodilo je stavek, ki ga je v naših oddajah nekoč izrekel Tomislav Kuljiš: 'Ni tako pomembno, da ima otrok dobro mamo, pač pa da je mama dobro.' In za svoja otroka želim, da gledata zadovoljno in izpolnjeno mamo, ki ima tudi svoje strasti in svoje življenje. Ki pa ju vsako sekundo neizmerno ljubi in jima to vsak dan znova poskuša pokazati. Četudi kdaj z nepopolnostmi in človeškostmi. Pa vendar, ljubezen je v meni, od nje živim, iz nje črpam.«
