Tako pravi moja prva učiteljica risanja, mati Bronka, ki je veliko časa posvetila meni in mlajšemu bratu, ko sva bila otroka, in je rada spodbujala najine talente. Ne spomnim se, kdaj sem prvič zase, ne pa za »javnost«, narisal prvo golo žensko, mislim pa, da je bilo to kmalu po tistem, ko sem začel hoditi v šolo. Tako kot sem si jo pač predstavljal. Od takrat do zdaj sem jih veliko narisal in naslikal. Posebno v zadnjih nekaj letih, ko je v meni na novo oživela strast po slikanju.
Rad slikam tudi naravo, posebno morje, valove, nebo … vendar veliko raje, če naravo združim in povežem z golo žensko. Še raje z več golimi ženskami. Ker nič na tem svetu ni tako lepo, kot je gola ženska. Z vsemi svojimi oblinami in dolinami. Nekaterim so moje slike zelo všeč (vodilna oboževalka, ženska, ja, ima v svojem lepem družinskem domu kar 22 mojih slik), nekaterim ne. Med temi so snobovski ljubitelji umetnosti, ki jih zanimajo samo dela »akademskih« slikarjev. Kar naj jih. Ko sem se hotel sam vpisati na slikarsko akademijo, sem slišal, da brez zvez in poznanstev staršev ne bo šlo. Ne vem, ali je bilo to res, domnevam pa, da je bilo. Preveril nisem, ker že takrat nisem bil ljubitelj porazov. Ne vem, kako je danes. In me to ne zanima. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se na koncu odločil za novinarstvo in mednarodno politiko. Zato sem videl velik del sveta. Zato sem bil več kot dve desetletji zelo rad BBC-jevec in zato sem obtičal na Otoku in v prelepem zelenem, zelo dišečem (nikjer drugje v Londonu ni toliko cvetja) Wimbledonu, ki ga obožujem.
Malo sem zašel … Naj se vrnem k vprašanju, zakaj so nekaterim moje slike zelo všeč, drugim pa ne. Stvar okusa? Morda. V manjši meri. Bolj gre za odnos do golote. Veliko ljudi me prepričuje, naj ne slikam golih žensk, temveč samo naravo, mesta, posebno London (tega sem naslikal že dvakrat – po naročilu). Pravijo, da je že čas, da se »zresnim«. Nekaj podobnega so mi mnogi govorili, ko so me prepričevali, naj neham pisati erotične zgodbe, češ, saj si resen novinar in londonski dopisnik, kako moreš … Mi ne pride na misel. Ravno nasprotno: pripravljam najdebelejšo knjigo erotičnih zgodb, kar jih je kdaj bilo. Nekaj starih, veliko prenovljenih in še več novih. Na 600 straneh (ker je to menda največ, kar je možno). V slovenščini in angleščini. To bo moj Dekameron. Pa sem spet zašel. V bistvu sem hotel opozoriti vse tiste, ki prihajate v London, da ne boste presenečeni, šokirani ali celo prestrašeni: na vratih javnih stranišč po Londonu kot gobe po dežju rastejo … vulve.
Vulve? Ja, velike, prelepe, barvite vulve, kot jih vidi in slika »kolegica« Oliwia Bober, lepa, komaj 23-letna slikarka. Vsaka posebej je umetnina. To je dobrodošla sprememba, saj smo, vsaj v moških javnih straniščih, bolj vajeni videti kracarije penisov. Po navadi resno velikih (najbrž takih, ki bi jih avtorji radi imeli, pa jih nimajo!). Oliwia sodeluje v kampanji Viva la vulva (Naj živi vulva!), s katero želijo spodbujati »pozitiven odnos žensk do svojih teles, posebej tam spodaj« (med nogami). Najprej sem pomislil: kako nepotrebna kampanja! Zakaj? Ker imam ekstremno pozitiven odnos do ženskih teles. Tudi tam spodaj, kjer so, po mojem, najlepši čudeži sveta. Vsak malo drugačen, a prelep in magnetno privlačen. Glede umestnosti kampanje sem se premislil, ko sem se spomnil, da živimo v časih, ko se vse preveč žensk povsem brezveze odloča za kirurško spreminjanje (baje polepšanje) vulv. Ker bi rade imele take, kot jih (moški) vidijo v porničih. Oliwia pravi, da je veliko žensk sram svojega videza, posebno videza svojega najbolj intimnega dela. Res? Ne! Nikar! Vsaka je samosvoja. In lepa. Kot so Oliwijine, čeprav jih žal večina moških ne prepozna. Žalostno. Mimogrede: a veste, zakaj moški rišejo v glavnem penise, ne pa … vulv? Ker vulv ne znajo narisati. Preverite svojega moškega. Naj nariše vašo. Pa da jih vidimo, (nepodrobnosti nepozorne) junake! Viva la vulva!
