Najstnice so takrat norele za mladeniči, med katerimi je bil tudi Denis. Fantje so uživali status prvovrstnih zvezdnikov. Slava je čez čas zbledela, Denis pa se je posvetil drugim stvarem. Med drugim se je vpisal na pravno fakulteto, kjer mu ne manjka več dosti do diplome. Obenem pa še poučuje ples. »Vendar je čisto nekaj drugega otroke učiti hip hop kot stati pred televizijskimi kamerami in vešče sukati soplesalko. Na začetku sem imel s tem nemalo težav,« priznava in dodaja, da je do nedavnega izpada v šovu zaradi treningov izgubil kar pet kilogramov.
Mladenič prihaja iz Cankove, idilične prekmurske vasi, kjer živijo srčni, dobri in prijazni ljudje. Starša sta se ločila, ko mu je bilo pet let. Oče je šel delat v Ljubljano, mama, Dalmatinka iz Biograda, pa je začutila klic domovine in šla pomagat rojakom med vojno na Hrvaškem. Denis in sestra sta otroštvo preživela pri babici in dedku. »Čeprav so bile med nami generacijske razlike, sem imel lepo otroštvo. Vzgojila sta me v poštenega, srčnega in odgovornega človeka. Danes jima prav nič ne zamerim, da sta bila bolj stroga. Vedelo se je, kaj se sme in kaj ne. Hvaležen sem jima, da sta me usposobila za življenje: znam čisto vse, kuhati, pospravljati, cepiti drva in zakuriti ogenj. Samostojnost mi je v življenju velikokrat prišla prav,« pove Denis, ki je pri komaj devetnajstih letih že začel živeti sam v Ljubljani. Obiskoval je šolo in se po naključju pridružil Game Over. Še sanjalo se mu ni, da bo ta skupina pisala takšno zgodbo o uspehu. »Preden sem začel kot glasbenik, sem počel vse mogoče, da sem preživel: lepil sem deklaracije, zlagal škatle … Game Over pa je bila prava norišnica. Kljub temu da takrat še ni bilo družbenih omrežij, je vladala prava histerija. Na dan smo imeli po tri nastope. Punce so mi hodile zvonit na vrata, vreščale, klicale, pisale. Mi pa smo ves čas delali. Spomnim se, kako sem bil v krču, ali mi bo uspelo narediti vse, kar je bilo treba. Če danes gledam nazaj, bi si rekel samo: Denis, sprosti se in uživaj. Tisto so bili čisto drugi časi – vzeli smo si kar nekaj časa, da smo predstavljali nove pesmi, zdaj pa gre to kot po tekočem traku, da sploh ni časa, da se pesem 'prime', da jo ljudje začutijo in vzamejo za svojo. Zdaj so zvezde na Instagramu in Facebooku, v resničnem življenju, ki edino po mojem mnenju šteje, pa jim nihče ne posveča pozornosti. Kup glasbenikov je popularnih, pa se sploh ne ve, zakaj. Gleda se samo na število všečkov, ne pa na kakovost in kariero na dolgi rok,« pravi Denis, ki ga je nenadna slava ujela nepripravljenega.
Nepripravljen na slavo
»Bil sem pravi nerodnež. Nesamozavesten, nepripravljen na tolikšno pozornost. Včasih mi je bilo prav težko, ko v množici oboževalk nisem mogel biti sproščen in spontan, temveč sem moral predvsem paziti na javno podobo. Sčasoma sem se izbrusil, zavedel pa sem se tudi, da je slava minljiva in kaj v življenju res šteje. Vesel sem, da sem bil toliko trden, da nisem pod bremenom slave in pred množicami vreščečih najstnic bežal v alkohol in droge, temveč sem ostal 'normalen'. Pri petindvajsetih letih sem se še dodatno vzel v roke in se vpisal na pravno fakulteto v Mariboru. Študiral sem ob delu, velikokrat opravljal celo po dve službi, da sem si lahko plačal šolnino, najemnino in vse druge stroške. Dvanajst tisoč evrov za šolnino ni bil mačji kašelj. Od sedmih do treh sem delal v telekomunikacijskem podjetju, nato pa sem hodil na predavanja in izpite. V pol leta sem od dela na okencu napredoval do pravne službe, lotil pa sem se še postavljanja svoje plesne šole. Do konca študija mi manjkata dva izpita in diploma. Včasih se čudim samemu sebi, kako sem zdržal ta nori tempo,« pravi Denis, ki se je odločal med študijem kriminalistike, glasbe in prava. Zmagalo je slednje, saj sta mu stara starša vcepila težnjo po pravičnosti.
Nikomur nič ne zameri
Denis je ponosen nase, da mu je v življenju vse uspelo z lastnimi rokami. »V mlajših letih sem bil jezen na mamo in očeta, da sta ravnala, kot sta, in sem bil prepuščen samemu sebi. Zdaj pa sem jima hvaležen, saj sem samostojen. Nekateri mi pravijo, da sem videti kot mamin sin, a resnica je ta, da mamo, ki trenutno živi v Nemčiji, vidim trikrat letno. Z očetom sva tudi v rednih stikih, odlično pa se razumem tudi s sestro, ki je moja sorodna duša. Že od malega sva tičala skupaj, zdaj pa sva iz leta v leto bolj povezana,« pravi Denis. In to je tisto, kar je v življenju najpomembneje.
