»Tek je moja ljubezen. Tek me pomlajuje in osrečuje, daje mi življenjsko moč in veselje, občutek svobode in napredka. Dokler še lahko tekam, vem, da sem, hvala bogu, zdrava. Ljubim življenje, veselim se vsakega novega dneva in vedno gledam le naprej,« svojo osupljivo pripoved začne 84-letna Kazimira Lužnik. Teči je začela pri 46 letih, osvojila številne medalje, njena zgodba pa navdihuje ljudi v dokumentarnem filmu. Kulturologinja, antropologinja in tekačica Jasmina Kozina Praprotnik je v knjigi Kazimira popisala Kazimirine vzpone, padce, radosti in modrosti.
Knjiga o Kazimiri je Jasminina druga knjiga o maratonkah. V prvi je popisala zgodbo najstarejše slovenske maratonke Helene Žigon, za drugo pa jo je navdihnila Kazimirina osupljiva življenjska pot. Napisala je biografski roman o deklici, ki se ni pustila postarati. Kazimira se je rodila leta 1934 v glasbeni družini Nanut. Njen brat je bil sloviti dirigent Anton Nanut. Kazimira se spominja, da je bilo v njihovi hiši zaradi glasbe vedno glasno in veselo. Starši so brate in sestro spodbujali h glasbenemu udejstvovanju. Kazimiro so usmerili v klavir in orgle. Pri skoraj 85 letih (dopolnila jih bo avgusta) še vedno hodi enkrat na teden igrat orgle v slovenjgraško cerkev. Še posebno so bila za vso njeno družino težka vojna leta in okupacija. Otroci so obiskovali italijansko šolo in Kazimira je bila vesela, ko je lahko šolanje nadaljevala v Ljubljani. Izšolala se je za rentgensko tehtnico in dolga leta službovala v slovenjgraški bolnišnici, obenem pa kot zborovodkinja pevskega zbora v bolnišnici negovala ljubezen do glasbe.
Od službe do teka
Medicina ji je dala tudi moža – zdravnika. Z njenim Milošem, ki ima častitljivih 96 let, sta skupaj že 63 let. Rodili so se jima štirje otroci, morala pa sta preživeti najhujšo bolečino za starša – izgubo otroka. Ponosna je, da sta si ustvarila lep dom in krasno družino. Dolga leta se je Kazimira posvečala le službi in svojim najbližjim, pri 46 letih pa jo je »zagrabilo«. Ni zdržala več pri miru, začela je teči. Velikokrat tudi med službo. »Ko sem imela nočno izmeno, sem izkoristila to, da me nekaj minut ne bo nihče pogrešal, in tekla okoli bolnišnice. To je bilo kakšnih štiristo metrov, imela pa sem celo zvezek, kamor sem si svoje izmerjene čase lepo zapisovala. Da sem pozorno sledila, ali kaj napredujem. Če nisem, sem vedela, da se moram potruditi še bolj. Po vsakem krogu sem šla še k vratarju, pri njem sem namreč puščala svojo belo haljo, in ga vprašala, ali me je kdo iskal,« se spominja in dodaja, da ko je enkrat spustila duha iz steklenice, ga ni bilo mogoče več ujeti. »Če želiš trenirati, se da to početi kjer koli in kadar koli. Pomembno pa je imeti željo po napredku. To je bistveno pri vseh stvareh v življenju. Samo vztrajen je treba biti, človek ne sme obupati. Vse je mogoče z dobro voljo,« svoje modrosti razlaga Kazimira, ki se je po krogih okoli bolnišnice in bližnjih poteh po Slovenj Gradcu leta 1981 opogumila, da je šla na prvo tekmo, na prvi maraton, ki so ga pripravili v Radencih. Nato pa je začela nizati en maraton za drugim, doma in v tujini. Za enega svojih največjih uspehov šteje, ko je v Gonarsu v Furlaniji - Julijski krajini med 104 tekmovalci v 24 urah pretekla dobrih 160 kilometrov ter dosegla zmago in rekord proge. Na to tekmo se je podala še drugič. Tekla je na maratonih v Rimu, Londonu in Parizu, veliko po Avstriji in drugih deželah. »V trenutku, ko se je začela tekma, sem takoj pozabila na vse morebitne tegobe in bolečine. Bila sem tudi zelo hitra, moj rekord na 21 kilometrov je odličnih 1 ura in 26 minut, ki sem jih pri 58 letih odtekla na memorialu Janka Gregoriča v Slovenj Gradcu, na maratonski razdalji pa sem čas 3.35.10 dosegla na svoji prvi maratonski preizkušnji. Zelo rada sem tekmovala, to še vedno rada počnem tudi zdaj. Vsaka tekma je nekaj posebnega, drugačnega in vsaka mi je ljuba. Ničesar ne bi spremenila, za noben tek mi ni žal. Nad tekom in tekmovanji sem se tako navdušila, da sem včasih šla z ene tekme naravnost na drugo. Seveda brez podpore družine ne bi šlo, mož me je vseskozi podpiral,« pravi aktivna seniorka, ki številne pokale in medalje hrani v posebni hiški na vrtu.
»Vsak ima možnost teči maraton, le željo mora imeti, da se preizkusi,« pravi Kazimira, ki se bo 18. maja letos spet udeležila maratona v Radencih. Vendar le na 21-kilometrski razdalji. »Da me ne bodo predolgo čakali,« pove s hudomušnostjo in nalezljivo dobro voljo. Želi si tudi na veteransko tekmo v Benetke in tek v Bolgariji, kjer še ni bila.
Samo vztrajati je treba
Vmes pa bo pridno hodila na sprehode, kamor jo spremlja njen Miloš, obenem pa obiskuje še pilates in tekaške treninge. Seveda je na njih najstarejša, vendar se s tem ne obremenjuje. »Sem med mnogo mlajšimi dekleti in naredim vse vaje, ki nam jih pokaže trener. Le ko gremo teč, mi pobegnejo naprej. A se s tem ne obremenjujem, saj se zavedam, da so veliko mlajše od mene, zato jim ne morem zameriti, da me pustijo zadaj. Po vsakem treningu smo vse zadovoljne,« pripoveduje Kazimira, ki se pri svojih častitljivih letih še vedno počuti zdravo, dobro in mlado. »V meni se ves čas oglaša glas, ki mi prigovarja, da je vedno mogoče še kaj izboljšati, pa naj gre za domača opravila ali šport. Zato tudi kadar grem trenirat, s seboj nosim uro in gledam nanjo, kako mi gre. Če se ne da izboljšati, si zaželim, da bi vsaj ostal moj tekaški čas isti. Vedno se lahko odločimo, da se trudimo, vztrajamo in poskušamo. Zato je lepa in zdrava starost odločitev vsakega človeka. Nikoli ni prepozno, da se začnemo gibati,« je modra Kazimira.
