»Vse se je začelo leta 1991, ko sta se mami Mirjani in očetu Samu rodila dvojčka Žiga in Enej,« šaljivo začneta svojo zgodbo. Odraščala sta na ljubljanskih Fužinah. »Trenirala sva nogomet in karate, se veliko družila in tako dalje. Pri približno desetih letih naju je začel zanimati MTV – to je bilo ravno v času zlate dobe hip hopa in videospoti so vsebovali ogromno plesa. Usher, Missy Elliott, Justin Timberlake, Britney Spears … Rekla sva si – tudi midva bi to počela!« Vpisala sta se v plesno šolo z željo, da bi trenirala breakdance, a so jima povedali, da za to potrebujeta hip hop osnovo, tako da sta se odločila za hip hop. Že prvo leto so z malo skupino, ki jo je trenirala Azra Selimanović, postali državni prvaki. Kalila sta se približno sedem let, vmes že začela hoditi tudi v tujino na plesne delavnice, potem pa začutila, da potrebujeta nov izziv.
Preboj z Maestrom
V času, ko sta razmišljala, kako bi lahko nadgradila plesno znanje, je Anže Škrube sestavljal svojo plesno ekipo Maestro. »Že takrat je bil zelo uspešen, tako da se nama je to, da se preizkusiva pri njem, zdel samoumeven naslednji korak.« V Maestru sta ostala od sedemnajstega do enaindvajsetega leta – najbolj intenzivno je bilo prvo leto, ko je bilo, se spominjata, vse podrejeno treningom. »Ravno nekje takrat smo šli tudi na Talente, kar je bila odlična odskočna deska za naprej. Potem smo namreč ogromno nastopali, od oddaj, gledališč, prireditev za razna podjetja …« Za šolo – hodila sta v četrti letnik gimnazije – jima ni ostalo ravno veliko časa. »Ogromno sva manjkala, šola je bila takrat za naju na zadnjem mestu. K sreči sva imela status športnikov, pa tudi korektne profesorje, ki so razumeli, kaj počneva, in nama sem ter tja pogledali skozi prste. A sva kljub vsemu končala četrti letnik.« Šola pa ni bilo edino, kar je trpelo zaradi plesa – precej v manjši meri kot njuni vrstniki sta lahko uživala v druženjih, žurih in podobnih aktivnostih. »Zelo malo je bilo petkov, ko bi šla ven. Bilo je že znano, da pač ne greva. Sošolci so se zafrkavali iz mene, češ – ali greš z nami? Aja, ne, saj ti itak ne moreš, imaš trening,« se smeje Žiga. »Tudi najina poletja so bila malo drugačna – običajno sva vse leto varčevala, da sva si lahko privoščila udeležbo na plesnem kampu, namesto da bi šla kam s prijatelji. Tako da je bilo veliko žrtvovanja, a nama ni žal. To sva si navsezadnje želela.«
Zvezdnike spoštujeta, a brez pretiravanja
Njun zadnji uspeh je ta, da sta v plesnem šovu World of Dance navdušila žirantko Jennifer Lopez, ki je dejala celo, da si želi, da bi plesala zanjo. Pohvalil ju je tudi drugi žirant, glasbenik Ne-Yo – na njegove skladbe sta plesala, ko sta bila še mulca, zato se ju je njegov kompliment toliko bolj dotaknil. »Dekle, s katerim smo nekoč skupaj plesali, nama je pisalo, da ne more verjeti, da smo delali koreografije na njegove skladbe, zdaj pa sva dejansko plesala pred njim in on naju je pohvalil. Saj je po svoje neverjetno, vendar pa nikoli nisva idolizirala zvezdnikov. Seveda jih spoštujeva, a brez pretiravanja. Sicer nama je bilo res noro, ko sva prvič plesala s pevko Inno – v Parizu, pred trideset tisoč ljudmi, a ko imaš potem še pet, šest takšnih nastopov, vse skupaj postane bolj normalno.« Odkar sta na samostojni poti kot EZ Twins, sta šla tudi na turnejo z nemško pevko Helene Fischer, kot plesna učitelja pa so ju že večkrat povabili na Urban Dance Camp v Nemčiji, enega najboljših plesnih kampov na svetu, ki sta se ga prvič udeležila kot petnajstletnika. »Če bi nama takrat kdo rekel, da bova tu poučevala, mu ne bi verjela. Ko zdaj gledava nazaj, pa se nama zdi, da je najin uspeh splet več okoliščin: dovolj zgodaj sva se začela udeleževati plesnih kampov in dogodkov, spoznala veliko ljudi, ki so naju opazili, trdo sva delala in pridobivala prepoznavnost tudi v Sloveniji, kot vsakemu plesalcu pa so tudi nama zelo pomagali družbeni mediji. YouTube, sploh na začetku, nama je odprl veliko vrat.«
Brez nesoglasij ne gre
To, da sta brata in hkrati sodelavca, je po eni strani prednost, vendar sta si v marsičem različna in sta že imela tudi konflikte. »Lažje je, na primer, če dolge trenutke na letališčih preživljaš še z nekom.« Sicer pa pravita, da ko se odločiš delati z družinskim članom, moraš biti brez dlake na jeziku in takoj naravnost povedati vse, kar te moti. »Včasih sva imela ogromno nesoglasij, potem pa sva se naučila, da ni vredno energije in časa. Največji izziv je utišati svoj ego in imeti empatijo do sogovornika, biti razumevajoč, ga poslušati … sploh pa v času, ko sva pod večjim stresom.« Razlikujeta se tudi v tem, da Žigi ustreza, da sta tako pogosto na poti, Enej pa bi bil raje več doma. »Pred dvema letoma, ko sva šla na turnejo s Helene Fischer, sem se po približno dveh mesecih poškodoval in vrnil domov, Žiga pa je ostal. Ker so bila vsa prejšnja leta zaznamovana z ogromno potovanji in odmaknjenostjo od družine in prijateljev, moram reči, da mi je to zelo ustrezalo,« pravi Enej. Žiga se je po drugi strani v času, ko je bil prepuščen samemu sebi, še bolj navadil na potovalni ritem.
»Bil sem brez Eneja, poleg tega pa sem v tistem času končal dolgoletno razmerje in sem se bil prisiljen postaviti na lastne noge. Ugotovil sem, da mi ustreza, če sem ves čas nekje okoli.« Njuna potovanja tako zdaj zahtevajo malo več usklajevanja. Še vedno pa sta precej leteča – ta mesec spet odhajata v Italijo, nato v Romunijo, maja ju čaka potovanje v Indijo, iz Indije gresta v Panamo, iz Paname v Los Angeles, nakar se Enej končno za kratek čas spet vrne domov, Žiga pa odpotuje v New York. Drugo polovico leta pa bosta zaznamovali potovanji v Južno Afriko in Zimbabve, kjer sta že bila in imata na te kraje zelo lepe spomine. »Sploh v Južni Afriki sva si nazadnje poleg službenih obveznosti vzela čas tudi za to, da sva dodobra spoznala okolje. Šla sva na safari in tako dalje. Res lepa izkušnja!«
