V svetu glasbe, kamor jo je popeljal oče, je doma že vse od otroških let, ko je zmagovala na glasbenih festivalih, pozneje pa se je lotila tudi ustvarjanja avtorskih skladb v angleškem jeziku. Da je nekaj posebnega, je dokazala že v srednji šoli, ko je uglasbila poezijo Toneta Pavčka, pozneje so jo pritegnila dela Ferija Lainščka, s katerim sodelujeta še danes in skupaj nastopata na koncertih. Ditka pa je, tako kot njena sestra Eva, ki je po poklicu veterinarka, tudi velika ljubiteljica psov – obe prisegata na bernske planšarje.
Ditka prihaja iz glasbene družine. Njen oče Gorazd je profesor glasbe, ki pa se je, potem ko je po ukinitvi pedagoške gimnazije na Ravnah na Koroškem izgubil službo, podal na pot profesionalnega glasbenika. Ker si je kruh večinoma služil v tujini, je hčerki svetoval, naj se ne odloči za študij glasbe in naj to jemlje zgolj kot konjiček. »Že od mladih nog sem čutila posebno ljubezen do glasbe, a sem se kljub temu odločila za študij delovne terapije, ki sem ga lani tudi končala in ni mi žal. Vseskozi pa sem skrbela tudi za glasbeno izobraževanje,« pravi simpatično dekle, ki poudari, da je bila kljub temu prelomnica v njeni glasbeni karieri želja profesorja slovenskega jezika na gimnaziji, ki ji je predlagal, da uglasbi kakšno poezijo. »Odločila sem se za pesem Toneta Pavčka. In ker je izpadlo odlično, naju je z očetom, s katerim vseskozi sodelujeva, potegnilo v svet poezije. Potem mi je mama predlagala, da uglasbim še pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi. S pesnikom sem navezala stik in tako se je rodilo čudovito sodelovanje. Njegova poezija, ki veliko govori o ljubezni, mi je blizu, to je namreč zame največja vrednota.«
Ditka in Feri Lainšček sta se odlično ujela in za njima je vrsta uspešnih nastopov. Preden poezija doživi uglasbitev, mlada glasbenica prebere celotno pesniško zbirko in jo skuša razumeti. »Vse skupaj moram razumeti, pesem moram začutiti,« pravi.
Vez z očetom in sestro
Ditka je močno navezana tudi na očeta, in kot pravi, je ta njen največji zagovornik in podpornik, hkrati pa tudi največji kritik. »Ko ustvarjam skladbo, jo uigravam s kitaro, potem pa jo predstavim očetu in se z njim posvetujem. On potem doda klaviature, tolkala in oblikuje celoten aranžma. Vse skupaj se dogaja v domačem studiu,« pojasni in doda, da oče ni le njen mentor, temveč tudi njen voznik, ki poskrbi, da pride varno na nastope. »Ker sva si značajsko precej podobna, se v marsičem ne strinjava, zato se včasih tudi spreva. A zamera ne traja prav dolgo in nesoglasja kmalu zgladiva.«
Prav posebno mesto pa ima v Ditkinem življenju tudi sestra Eva. »Navezani sva druga na drugo že od mladih nog. Skupaj sva se igrali, in ker je Eva tri leta starejša, je bila vedno šefica. Seveda pa sva se večkrat tudi sprli, a zamera ni trajala dolgo,« smeje se pripomni Ditka, ki pa vseeno sestri prvi zapoje nove skladbice. »Ona je tista, ki pove iskreno mnenje. In čeprav je včasih kritiko težko slišati, sem ji hvaležna.«
Čeprav je tudi Eva glasbeno nadarjena, se je našla v drugem poklicu. »Sem veterinarka in zaposlena v sošolkini veterinarski ambulanti, kjer se ukvarjamo z rehabilitacijo in fizioterapijo psov,« pove Eva, ki sestri na pomoč priskoči pri lektoriranju skladb v angleškem jeziku. Ditka ima namreč za seboj že kopico tujih skladb, s katerimi se predstavlja na različnih glasbenih tekmovanjih v tujini.
Tako Eva kot Ditka pa sta tudi veliki ljubiteljici psov. Obe prisegata na bernske planšarje. Ditkinemu je ime Bowie. Eva pa ima trenutno tri pse, že poleti pa naj bi se jim pridružili mladički v leglu. Eva se namreč poleg službe v veterinarski ambulanti ukvarja tudi z vzrejo psov.
