»Zelo sem vesela, da mi je po dolgih letih garanja uspelo,« pravi simpatična tekačica na smučeh Anamarija Lampič, ki je ime dobila po babicah po očetovi in mamini strani Anici in Mariji, prijatelji pa jo kličejo Ana.
Ljubezen do športa sta ji privzgojila starša. Oče, ki dela kot varnostnik v nakupovalnem središču, je strastni kolesar, mama, do nedavno šivilja, zdaj pa dela v tovarni v Škofji Loki, pa se je ukvarjala s plezanjem in alpinizmom.
»Gibanje imam v genih. Starša sta naju z leto in pol mlajšim bratom Janezom že zgodaj navajala na gibanje. Poleti smo vsak konec tedna šli na izlet v gore, pa smučat … Če sva bila pridna, smo šli še na pico in na bazen,« razlaga vzgojne metode staršev. Ljubezen na prvi pogled pa se je zgodila v prvem razredu osnovne šole. Neko dekle je prišlo predstavit tek na smučeh. Ano je v trenutku prepričala: rada je zunaj, obožuje sneg in zimo. Na začetku je šlo bolj počasi, nato pa čedalje bolj resno. »Zdaj že dolgo resno treniram. Vsako leto se poveča obseg treningov in število ur. Na srečo že dobro poznam svoje telo, da vem, koliko zmore, saj preveč pridnosti ne zagotavlja uspeha. S svojimi trenerji sem se vedno dobro ujela in smo lepo sodelovali. Vsak mi je dal kakšno dragoceno popotnico, ki mi je prišla prav na moji poti,« je hvaležna športnica, ki ima rada lepe in pristne odnose. Na njeni poti so ji v veliko podporo njeni domači, brat Janez je ravno tako tekač na smučeh, ki pa je imel v lanski sezoni precejšnjo smolo, saj je kar nekaj časa porabil za sanacijo poškodbe. »Ko sva bila majhna, sva se kar nekajkrat sprla, včasih tudi stepla. Zdaj se temu le še smejiva, saj se odlično razumeva. Lepo je ob sebi imeti nekoga iz svoje družine, ki te razume in podpira. Janezu sem hvaležna za vso njegovo pomoč,« pravi Ana, ki pa ima že dolga leta še enega zvestega navijača in podpornika. To je njen fant Boštjan Klavžar. Doma je iz Logatca, skupaj sta že šest let. Ker je bil tudi on včasih tekač, jo razume in ve, koliko truda vlaga v svoj uspeh. »Velikokrat gre z mano na treninge, sicer pa kot trener dela z mladimi. Vesela sem, da imava oba veselje do športa,« razlaga Ana, ki za zdaj še živi doma, saj tek na smučeh ni ravno šport, ki bi omogočal lagodno življenje. Vendar z Boštjanom razmišljata, da bi se osamosvojila in si čez čas ustvarila družino. Zdaj komaj čaka na konec sezone, ko si bo končno odpočila od napornih treningov in tekem. April je tudi edini čas v letu, ko si lahko privošči oddih. Z Boštjanom ju povezujejo tudi potovanja. Vsako leto si oprtata nahrbtnika in gresta po svetu. Bila sta v Maroku, na Portugalskem, v Mehiki. Kam bosta šla letos, se bosta odločila v zadnjem trenutku.
Simpatična Ana pa je zazrta tudi v prihodnost. Trenirati in tekmovati namerava, dokler bo zdrava in bo imela motivacijo za to. V prihodnosti pa se želi tudi prijeti knjig: naredila je poklicno maturo za ekonomskega tehnika, rada bi šla še študirat, vendar ji je to za zdaj časovno nemogoče. Upa, da bo prišel čas, ko ji bo zneslo tudi to. Do takrat pa bo še naprej pridno nizala uspehe in vsake toliko poudarila tudi svojo nežno plat.
