Oče, ki je zdaj star šestdeset let, je bil eden od pionirjev deskanja na snegu pri nas. Ravno tako pa se z desko spretno spušča njegova nekaj let mlajša žena. Sin je šel še dlje, ta šport ga je povsem zasvojil in v njem posega po vrhu. Starši mu stojijo ob strani, oče je tudi njegov trener, zadnje mesece pa zanj stiska pesti še dekle, za katero pa žal nima toliko časa, kot bi si želel.
Čeprav je bil takrat star manj kot tri leta, se Tim Mastnak zelo dobro spominja družinskega potovanja na smučanje v Francijo. Starša sta ga postavila na smuči in že kmalu je začel voziti ovinke za štiri leta starejšo sestro. »Čeprav sem bil mlajši, sem jo hotel ujeti in prehiteti,« se spominja v smehu. Ko pa so se starši navdušili nad snežnimi deskami, so to prenesli tudi na sina. Oče je bil med prvimi učitelji deskanja v Sloveniji. In ker je bil Tim od nekdaj precej divji in ga ni bilo ničesar strah, ga je z lahkoto naučil vseh spretnosti na snežni deski. Počasi se je prebil v svetovni vrh, oče je njegov trener in po vseh teh letih se še ni naveličal treningov in tekem.
Oče je njegov prijatelj in zaveznik
»Z očetom na tekme potujeva z avtodomom. Ne glede na to, da je zelo naporno in da sva večino leta na poti, so to zelo lepi trenutki, ki jih imava zase in za pogovore. V vseh teh letih se nama je nabralo cel kup dogodivščin, ki se jih ne bi, če bi sedel doma na kavču. Tako pa se po vsem tem času še nisem naveličal potovanj. Tudi po koncu sezone, ko bi lahko bil več doma, grem rad kam na izlet. Tudi sam obvladam vožnjo avtodoma,« pripoveduje Tim, ki je skupaj z očetom z avtodomom obredel vse ledenike. »Očeta mi nikoli ni bilo težko ubogati in mu slediti. Veliko mu povem tudi jaz, saj mi zna prisluhniti, je razumljiv in dovzeten. Oba delava za to, da bova najboljša na svetu.«
Tim za zdaj živi še pri starših, saj deskanje na snegu ni šport, v katerem bi se vrtele ogromne količine denarja in bi se lahko osamosvojil. »Ob tem, da sem vrhunski športnik, sem še vedno študent, tako da moji prihodki (še) niso taki, da bi lahko šel na svoje. Upam, da bodo medalje kaj spremenile in bo šlo na boljše. Saj ni tako slabo, da bi bil lačen, a si ne morem privoščiti neodvisnosti,« razlaga diplomant fakultete za menedžment, ki je vpisal še magisterij. Ob treningih mu uspe najti še čas za študij. Tim priznava, da je, ko je to potrebno, zelo discipliniran in zavzet, saj mu le tako uspe vse, kar si zada.
Zaljubljeni veseljak
Med športniki slovi tudi kot veseljak, ki se rad poveseli svojih dosežkov. Čeprav so treningi in tekme naporni, si reče, da je njegova služba vseeno lepa. »Slab dan v naravi je še vedno boljši od lepega v pisarni. To je moje vodilo, ki me žene naprej. Nikoli mi ni težko vstati iz tople postelje in iti na sneg. Ko naredim prve vožnje, to odtehta vse,« je iskren sveže zaljubljeni športnik. Punco je pred dobrega pol leta srečal na Rogli, na zabavi ob koncu sezone. »Na srečo je zelo razumevajoča, tudi ona je športnica, obenem pa še pridna študentka magisterija na fakulteti za šport. Pred kratkim naj bi bilo najino prvo valentinovo, vendar ga nisva preživela skupaj, saj sem bil na drugem koncu sveta. Bova pa zato vse to in še več nadoknadila aprila, po koncu sezone,« se veseli Tim, ki upa, da bo ta čas minil brez poškodb.
