»Vedno sem, kadar je bilo le mogoče, pomagala drugim in nikoli nisem pričakovala, da bi mi moral kdo to vrniti. Zato me je skoraj kap, še bolj pa mi je bilo nerodno, ko so mi povedali, da bodo v dobrodelni organizaciji Vrabček upanja, katere ambasadorka sem, letos namenili pomoč meni. Ko sem se začela upirati, je prijateljica dejala – vsa ta leta si toliko naredila za druge, zdaj pa je lepo, da še mi nekaj naredimo zate,« je ganjena do solz povedala kotalkarica Lucija Mlinarič.
Lepi Primorki, ki se že drugič spopada z rakom, bo pomoč prišla prav, saj je tokrat poleg uradne medicine poskusila še z alternativo, to pa je zajeten zalogaj tudi za denarnico. Poteza fundacije jo je še bolj utrdila v prepričanju, da je njeno poslanstvo pomoč drugim. »Te dni mineva eno leto od nove prve kemoterapije. Zdaj se počutim mnogo bolje kot pred letom dni, ko sem bila zelo utrujena, skoraj nisem mogla hoditi niti ne početi drugih stvari. Stvari so se precej izboljšale. Lahko hodim, se normalno premikam in, kar je zame najpomembnejše, sem samostojna. Lani sem nekaj časa še poskušala delati kot trenerka kotalkanja, vendar je bilo to zaradi vseh zdravstvenih težav zame preveč. Zdaj sem na bolniški in upam, da se bom kmalu spet vrnila med svoje mlade športnike,« razlaga Lucija, ki ji v tem letu ni utegnilo biti niti za hip dolgčas.
Od maja do septembra ji je šlo ves čas na slabše, tudi psihično je bila precej na tleh. »Prišli so trenutki, ko preprosto nisem več zmogla. Mami in najbližjim sem že dejala, da tokrat pa res ne bo šlo. A se je tudi zdaj izkazalo, da je vse, tudi bolezen, veliko laže premagovati, če imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo. Moji domači so bili zlati, moj partner pa se je izkazal, da se bolje ne bi mogel! Spoznala sva se po tem, ko sem prvič prebolela raka, in sprejel me je z mojo diagnozo, pa tudi z zavedanjem, da se bolezen lahko ponovi. Ko se je to res zgodilo, mi je ves čas stal ob strani. Ko mi je bilo najhuje, je nekje izvedel za alternativno zdravljenje, pa me je samo naložil v avto in me peljal na akupunkturo, na fizioterapijo. Tudi ko sem bila čisto iz sebe od skrbi, mi ni nikoli pokazal, da skrbi tudi njega. Podpiral me je in sčasoma mi je začelo iti na bolje. Kombinacija uradne in alternativne medicine mi je pomagala, da sem zaživela tako fizično kot psihično, tudi skrbi in strahovi me manj glodajo,« razlaga športnica, ki se je tokrat res posvetila sebi in svojim željam.
Novo življenje
Brez slabe vesti dolgo spi, hodi na sprehode, bere, prav presenetljivo pa se je lotila še različnih ročnih del. »Uživam v čisto vsem – od pletenja, kvačkanja, šivanja … To me veseli in pomirja,« pravi. Ob tem pozabi na bolezen. Še vedno verjame v čudeže, v to, da bo ozdravela. »Vsak večer se zahvalim za lep dan in zjutraj za lepo noč. Poskušam izkoristiti vsak dan, kot da je zadnji. Predvsem pa se povsem posvečam svojim bližjim. Še posebno pa sem hvaležna svojemu fantu. Spremlja me povsod, podpira pri vsem, kar počnem. Vsa čast mu za to, kako se drži v teh razmerah, ki bi marsikoga zlomile ali pa bi pobegnil. On pa ostaja. Vesela sem, ko si vsake toliko vzameva čas zase. Pred kratkim sva bila tri dni v toplicah in oba zelo uživala. Zelo rada greva tudi v Kobarid, kamor so se iz Nove Gorice preselili moji starši. Tam je v okolici veliko hribov, kjer se poskušava skupaj imeti čim lepše,« pripoveduje.
K njenemu dobremu razpoloženju pa pripomorejo tudi izvidi: zdravniki so ji zadovoljni povedali, da se njen rak umika, da se metastaze zmanjšujejo, nekatere pa so že izginile. Lani ob tem času se je spraševala, kako dolgo bo še živela, zdaj pa je prepričana, da ima na tem svetu še veliko neopravljenega dela. »Treba je verjeti vase – vem, da nekaterih stvari še nisem dokončala. Da jih bom, moram živeti. In ker jih je veliko, si želim še dolgo živeti!« je optimistična.
