Trenutno ga lahko spremljamo v nadaljevanki Reka ljubezni, sicer pa pravi, da rad nabira zelišča, najraje pa je gledalec v vnukovem gledališču.
»V pokoju počivam in delam, vse je kot prej,« pravi Vlado Novak, upokojeni igralec, ki je vstopil v serijo Reka ljubezni v vlogi Andreja Majerja. »To je poslovnež, lastnik nekaj hotelov, ki bi lahko v miru užival v pokoju, a mu nekaj ne pusti, da ne bi poskušal opraviti z Urošem Lekićem, s katerim imata neporavnane račune. Ta ima interese na Krki in Majer mu hoče posle prevzeti. Razlog za vse pa datira leta nazaj in ima žensko ime,« predstavi svojo vlogo Vlado. Pravi, da je iskal povezave med seboj in likom, ki ga upodablja, in jih je kar nekaj tudi našel, zabavnih anekdot s snemanj pa še nima, a se bo s časom zagotovo kakšna našla.
V pokoju, a je vse tako kot prej
Vlado velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenske filmske in gledališke ustvarjalnosti, čeprav je najprej diplomiral na ekonomsko komercialni šoli, nato pa še na AGRFT-ju. Nato je moral v vojsko in po vrnitvi je najprej nekaj časa delal v Tovarni avtomobilov Maribor. Poleg gledališča je nastopal tudi v filmih: zagotovo se ga spomnite iz Petelinjega zajtrka, Stanja šoka, Zvenenja v glavi, Kajmaka in marmelade … Upokojeni prvak mariborske Drame – ki sicer ne taji, da si upokojitve pravzaprav ni želel, a da je prav, da je dal prostor tudi mlajšim – pravi, da pri soigralcu najbolj ceni svobodo komunikacije in ustvarjalni eros. »Če igralec to premore, je delo užitek. To je tisti dar, božja iskra. Nekaj, česar se v vsakem trenutku zaveda in ne zlorablja, temveč skromno sprejema kot dar.« V mariborski Drami je bil zaposlen od leta 1977 in je odigral več kot sedemdeset vlog. Je dobitnik Borštnikovega prstana, Glazerjeve nagrade in nagrajenec Prešernovega sklada. Večkrat pa je bil tudi že kritičen do položaja igralcev, ki se je po njegovih ocenah močno poslabšal. Upokojil se je pred dvema letoma, a kot pravi, živi tako kot prej – bere, hodi na sprehode, nabira zdravilna zelišča, stanovanja ne sesa več, saj zdaj k njim pride gospa, ki to opravi, on pa mora pred tem pospraviti svoje stvari. Največje veselje pa so obiski vnuka, rad pa tudi pogleda kakšen dober film na televiziji, če seveda najde takšnega, ki ga še ni videl. Rad tudi kuha, a le, če pospravi žena, se šali. Pa je resen zeliščar? »No, enkrat sem pač rekel, da tudi nabiram, pa zaradi tega še nisem zeliščar. Biti to zahteva celega človeka.«
V vnukovem gledališču je gledalec
Vlado ima sina, Simona Šparavca, ki z družino živi v Mariboru in je po poklicu športni novinar. Ko ga vprašam, ali se veliko vidijo, odgovori: »Ja, družina je zato, da se druži.« Največje veselje pa je vnuk Oskar. »Imam enega vnuka, ki hodi v prvi razred. Z obema dedkoma pa igra nogomet, hodi na sprehode, igra igrice, kjer je zmeraj on zmagovalec, iz lego kock pa sestavlja stvari, ki jih jaz ne bi znal nikoli.« No, seveda pa se kdaj igrata tudi gledališče. »Da, igrava se gledališče, in jaz sem gledalec. Pomembno mi je pa to, da bo v življenju delal tisto, za kar se bo sam odločil.« Vlado je poročen z Mariborčanko Jelko, ki pa še ni v pokoju. »Še kar nekaj let bo vodila mariborsko Združenje za razvoj nenasilnih odnosov,« jo pohvali.
Čeprav smo ga videli v mnogih različnih vlogah, pa se gledalcu ali obiskovalcu gledališča zdi, da so mu pisane na kožo vloge običajnih, vsakdanjih ljudi. Vlado se nasmehne in pove: »Veste, da še danes ne vem, kaj je meni pisano na kožo. Teh majhnih, vsakdanjih ljudi je bilo do zdaj toliko, kot je prstov na roki. Upam, da jih bo še več.« Ko mu povem, da sem iskala njegove intervjuje in zasledila naslove v slogu Poslovil se je Vlado Novak, se zasmeji in pove: »Ja, mediji pač opozarjajo bralce in gledalce z vpadljivimi naslovi, vse za branje in gledanost. Bog pomagaj.« In doda, da v gledališču danes ni bistveno drugače, danes morajo igralci v gledališču tudi »z lustra viseti, se valjati po tleh in kazati čreva«.
Kot rojeni Mariborčan se še vedno ni znebil štajerskega naglasa. »Tako bom rekel: sem slovenski igralec, ki je igral večinoma v zbornem jeziku, včasih v pogovornem, tudi v nižje pogovornem, nekaj pa je bilo tudi vlog v dialektu. Tudi v Slovenskem narodnem gledališču so bile takšne v koroškem, prleškem, primorskem in mariborskem. Igralec pač uporabi tisto, kar zna. Tako da bi polemiziral z vašim vprašanjem s svojim: kako je mogoče igrati Cankarja, Molierja, Shakespearja ali Ibsena v drugačnem jeziku, kot je knjižni?« Zabaven pogovor sklenem z vprašanjem, kako jemlje samoironijo – zdi se, da je premore kar veliko. Zasmeji se in odgovori: »Se vam ne zdi, da samoironija pomaga predvsem v življenju?«
