No, stereotipi včasih ne držijo, saj so na drugi strani hokejisti eni najbolj prijaznih in odprtih športnikov v kateri koli ligi. Radi se šalijo in družijo, so vedno dobre volje in sproščeni, ničesar se ne bojijo, med seboj so v pravem ekipnem duhu dobri prijatelji tako na ledu kot zasebno. Tudi hokejisti ljubljanskega kluba Slovenske železnice Olimpija so prijazni fantje, zato ni nič čudnega, da se tivolska ledena dvorana lepo polni in napoveduje, da se hokej vrača na pravi tir. Predstavljamo nekaj hokejistov hokejskega kluba Slovenske železnice Olimpija.
Uroš Batič
Potem ko je diplomiral z desetko, je Uroš že vpisal magistrski študij na Naravoslovno-tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij in profesionalni hokej uspešno združuje, tudi če kdaj kakšno predavanje ali vaje izpusti, saj se je ravno s hokejem naučil discipline, trdega dela in vztrajnosti, ki mu koristijo tudi zunaj ledu. »Hokej mi pomeni zelo veliko, saj lahko na ledu pozabim na vse druge skrbi in uživam v igri, hkrati pa delam to, kar najraje počnem. To je agresiven, hiter šport, kjer lahko sprostim vso odvečno energijo. Ravno zaradi tega sem v zasebnem življenju veliko bolj miren in sproščen,« pravi Uroš.
Pred tekmami, ki jih je bilo v zadnjem času res veliko, rad posluša glasbo, tako se pripravi na akcijo na ledu, kakšnega drugega rituala pa nima. Med sezono nima veliko prostega časa, si ga pa vzame za svoje dekle, sorodnike in prijatelje ali se odpravi na kakšen krajši izlet.
Andraž Zibelnik
Kot študent ekonomije in hokejist ima sicer status športnika, kar mu olajša zadeve, a pravi, da usklajevanje študija in športa ni vedno lahko, veliko je prilagajanja in odrekanja. Hokej ga je ravno tega naučil v življenju, mu dal delovne navade in disciplino, zaradi njega živi bolj zdravo življenje. Naučil ga je delati v skupini in mu dal pomembne življenjske lekcije: potrebnega je ogromno truda, da nekaj dosežeš, in nič ne zgodi čez noč.
»Ko smo na ledu, nas preplavi adrenalin in delujemo drugače kot sicer. Vendarle pa je del značaja prisoten tako na ledu kot tudi zunaj ledene ploskve. Drugače pa smo hokejisti popolnoma normalni fantje,« pravi Andraž. »Med tekmami s soigralcem Urošem Batičem pred vsako tretjino zapojeva del neke pesmi,« pove v smehu. S preostalimi hokejisti v ekipi so namreč dobri prijatelji. Kolikor ima prostega časa, ga najraje preživi z dekletom Lauro, družino in prijatelji, rad pa gre tudi na kak krajši izlet.
Kristjan Čepon
»Hokejisti smo večinoma komunikativni in preprosti ljudje, ki se radi družijo,« pravi Kristjan, ki hokej igra od svojega petega leta, saj je njegov način življenja. Ob njem je odraščal, postal to, kar je, in stkal številna prijateljstva. S preostalimi hokejisti so namreč veliki prijatelji in se družijo tudi zunaj ledene ploskve. Kristjan pred tekmo nima posebnih ritualov, preprosto gre na led in igra.
V prostem času se rad ukvarja tudi z drugimi športi, rad se druži s prijatelji, se ukvarja z nemško ovčarko in občasno pogleda kakšno serijo ali film. Prav veliko časa zase nima, saj poleg hokeja še študira menedžment, na fakulteti pa so se mu pripravljeni tudi prilagajati. So dekleta s hokejisti bolj prijazna? »Odvisno, včasih mislim, da je bolje, da ne omenim hokeja,« v smehu pove simpatični Kristjan.
Miha Pesjak
»Hokej je v mojem življenju od četrtega leta, to je moj način življenja in ne predstavljam si svojega vsakdana brez tega športa,« pravi Gorenjec v dresu Ljubljančanov, ki je prejšnjo sezono preživel na Švedskem. Miha je izjemno pozitiven fant, ki z dobro voljo zabava vso garderobo, občasno pa rad tudi kaj zapoje. Ravno zato so s preostalimi hokejisti v ekipi še boljši prijatelji. Rad ima sproščenost in se poskuša čim manj obremenjevati, tako si tudi pred tekmo vzame kakšno urico za sprostitev. Temperament pa sprosti na ledu.
Je pravi športnik po duši. Pozimi, ko je hokejska sezona na vrhuncu, najbolj pogreša druge zimske športe, predvsem smučanje, za katerega ni ne časa ne priložnosti. Poleg tega se tam lahko hitro zgodi kakšna poškodba. Rad ima naravo, kamor je do pred kratkim vodil na sprehode svojega planšarja, ki pa ga na žalost ni več.
Tilen Spreitzer
Neustrašni Tilen je na zadnjih tekmah zaradi poškodbe Roberta Kristana postal prvi vratar ekipe. »Sprva sem čutil velik pritisk, a sem si rekel, da lahko s to izkušnjo le pridobim in zrastem. To je moj izziv, moja priložnost, da se dokažem. Nimam se česa bati,« pravi Tilen. Kot vratar mora na led stopiti še posebno zbran, zato si pred tekmo vzame čas zase. Posluša glasbo – najraje ima sicer dalmatinske popevke, a si pred tekmo nastavi ameriški rap in si ob tem predstavlja situacije na ledu.
Navsezadnje je hokej le šport, ki pa mu je dal veliko, še doda. Predvsem veliko prijateljev, disciplino, organizacijo, tudi v šoli oziroma zdaj na fakulteti, kjer je vesten študent. Zima je v znamenju športnih obveznosti, poleti, ko imajo hokejisti premor, pa je kar malo izgubljen. To je čas za morje in konjičke: ribolov, rad poprime za palico za golf ali se usede na motor in se odpelje v neznano.
Miha Zajc
Ker je iz hokejske družine, kakšen drug šport ali sploh življenje brez športa ni prišlo v poštev. Že v rosnih letih je bil obkrožen s palicami in ploščki, saj je njegov oče legenda Olimpije Bojan Zajc, ki ga je tudi postavil na led.
Miha je odličen in temperamenten napadalec, ki se na ledu z vso resnostjo loti igre. A ko stopi z ledu, je sproščen in se rad pošali. »Nikoli nisem resen,« pove simpatični Miha. »Je pa hokej moja velika ljubezen in način življenja, drugače ne morem razložiti.« Na tekme se pripravlja z majhnim ritualom, ki pa je njegova skrivnost. S hokejem se je naučil discipline, predvsem pa zaradi njega živi bolj zdravo. Uživa v naravi in se, kadar nima hokejskih obveznosti, rad kam odpravi s svojim štirinožnim kosmatincem. Ker je športnik po duši, uživa tudi v drugih športih.
