»Temu se nikoli povsem ne privadiš. Od nekdaj sem bil umetnik, zgodnja ura ni bila ravno moja prijateljica, vendar te življenje prisili, da delaš tudi to. Odkar delam kot taksist, je moje življenje postavljeno na glavo. Vstajam ob 3.20 zjutraj, da poskrbim za svoje živali in sebe, skidam sneg, zakurim in grem iz okolice Višnje Gore, kjer živim zadnja leta, delat v prestolnico. Moj delovnik traja po dvanajst ur,« je režiser prvega celovečernega filma v samostojni Sloveniji Babica gre na jug Vinci Vogue Anžlovar opisal svoj začetek dneva. Služba taksista mu ni ravno pisana na kožo, a ker se je znašel v težkem finančnem položaju, poprime za vsako delo, tudi kot voznik. »Vedno sem hotel biti v vsem najboljši, česar sem se lotil. Tudi pri šofiranju je tako. Najprej sem se malo lovil, zdaj pa že povsem obvladam,« je zadovoljen.
Vendar to ne pomeni, da bo vozil taksi do upokojitve. Vinci je star šele 54 let, ima samo dve leti uradne delovne dobe, torej se bo moral znajti drugače. »Želim se vrniti k svoji veliki ljubezni in tistemu, kar najbolje znam – režiranju,« je razkril svojo največjo željo.
