Gianni Rijavec da veliko na tradicijo. Kot mlajši sin je ostal doma, podedoval posestvo in se zavezal, da bo poskrbel za starše. Oče je sicer že dvajset let pokojni, mama Mara, s katero imata poseben odnos, pa bo prihodnje leto praznovala okroglih devetdeset let. Gianniju ni bila samo mama, temveč tudi učiteljica v šoli.
Mama Giannija Rijavca prihaja iz prosvetno glasbene družine. Učitelji so bili njegov dedek, mama in teta. »Mama je pričakovala, da bo šla po tej poti tudi moja sestra Meta, a se je ta raje odločila za študij ekonomije. Nekdaj so bili učitelji avtoriteta, glavna sta bila župnik in učitelj,« se spominja Gianni. Njegova mama je obiskovala učiteljišče v Tolminu in službovala po manjših hribovskih vaseh, kar ni bilo lahko, v njenem razredu pa je sedel tudi Gianni. »Ko sem šel v prvi razred, mi je razložila, da je pet pred osmo še mama, pet čez osmo pa tovarišica. Nekaj časa je bilo težko. Velikokrat sem dvignil roko in jo poklical mama, a sem se počasi navadil. Mama me je namreč poučevala v vseh prvih štirih razredih osnovne šole in nisem imel nobenih privilegijev. Če je bilo kaj narobe, sem bil vedno jaz kriv, za dobro oceno pa sem moral res veliko pokazati. Kadar je mama doma popravljala kontrolne naloge ali spise, se je umaknila v drugo sobo, v katero jaz nisem imel vstopa. Za oceno sem tako kot drugi izvedel šele naslednji dan v šoli.«
Mama je Giannija od prvega razreda osnovne šole dvakrat na teden vozila v glasbeno šolo v Solkan na ure klavirja. »Še vedno imamo več kot dvesto let star klavir Petrof, ki v našem domu zaseda posebno mesto. Teta Zdravka je v vasi vodila pevski zbor, pozneje sem vodenje prevzel jaz, tako da smo bili od nekdaj vpleteni v vaško kulturno dogajanje.«
Mara Rijavec bo prihodnje leto praznovala devetdeseti rojstni dan. »Leta naredijo svoje, a je na srečo zdrava, čeprav si je pred nekaj leti zlomila kolk, preživela operacijo, dobila nekaj vijakov in se spet spravila na noge. Sama poskrbi zase, tudi kuha še, čeprav ji skušam, kolikor se le da, stati ob strani, včasih pa priskoči na pomoč tudi sestra. Je pa res, da je le mama, ki jo nenehno skrbi. Saj veste, v slogu, pazi, kako voziš, da se ti ne bo kaj zgodilo, pokliči, ko boš prispel. Vedno znova ji skušam dopovedati, da nisem več otrok.«
Gianni je srečen, da lahko mamo podpira in ji pomaga ter ji tako vrača vse dobro, kar mu je dala v življenju. »Na podeželju je drugače kot v mestih. Od naslednika se pričakuje, da posest pelje naprej in na stara leta poskrbi za starše. Večina niti pomisli ne, da bi se odselili. Naša kmetija je velika. Imeli smo tudi živino, in to vse do očetove smrti. Danes nam travnike obdeluje kmet, ki potrebuje krmo, traktor pa je še vedno spravljen na posestvu. Imamo vedno velik vrt, na katerem pridelujemo povrtnine, ki v tem primorskem podnebju odlično uspevajo. Naše posestvo je na robu planote, na eni strani vidimo morje, na drugi Alpe. Razgled je res izjemen,« pravi glasbenik, ki se z grenkobo spominja dne, ko so izgubili očeta. »Bilo je na silvestrovo. Bil je sicer bolan, a saj veste, da smrt pride vedno prezgodaj. Tistega večera sem nastopal na Zemonu in ni mi bilo lahko. Tomaž Kavčič se mi je strašno opravičeval, a imel je rezervirane vse mize in gostje so morali dobiti obljubljeno glasbo. Potolažil sem ga, da bi oče gotovo rekel, naj grem delat in naj ne žalujem.«
Sicer pa je neizmerno vesel, ker se odlično razumeta mama in njegova srčna izbranka Patricija.
