Natalija je v plezanju dosegla, kar se je doseči dalo, doživela pa je tudi veliko ljubezen. S fotografom Juretom Breceljnikom sta skupaj nameravala osvajati svet, ko je pred dvema letoma in pol nenadoma zaspal za vedno in se nikoli več zbudil med snemanjem dokumentarnega filma Zadnji ledeni lovci, ona pa je ostala sama s petmesečno hčerko Elo. Znašla se je v hudi čustveni in finančni krizi, ni vedela, kako naprej. »Ne vem, od kod mi moč, da sem dokončala Juretov filmski projekt, izpolnila pa sem si tudi veliko željo iz mladosti, ko sem si namesto plezati želela plesati,« pravi Natalija.
»Ujeli ste me po premieri, na kateri je bilo zelo čustveno. Film o Inuitih, 4000 prebivalcih, ki živijo na več kot dvajset tisoč kilometrih Grenlandije, ki so se več tisočletij preživljali z lovom na tjulnje in kite, katerih življenje se je zaradi globalizacije, vremenskih razmer in neživljenjskih pravil Bruslja povsem spremenilo, je bil med gledalci odlično sprejet. Jure se je začel z njim ukvarjati leto dni pred smrtjo. Ko je s sodelavci končno pripravil vse potrebno za snemanje, v žepu pa je imel že tudi letalske vozovnice za Grenlandijo, je drugi snemalni dan za vedno odšel. Šok je bil tako velik, da se tistih dni spominjam le megleno. Kmalu sem se znašla pred odločitvijo, kako naprej: podedovala sem njegovo produkcijsko podjetje, morala sem se odločiti, ali naj zadeve pustim nedokončane ali pa zberem ekipo in končam delo. Ko danes gledam nazaj, ne vem, kako sem vse to zmogla,« se spominja. Sledila je svojemu srcu in intuiciji, to je želela in morala storiti za Jureta in njuno Elo.
»Začutila sem, da bi rada dokončala Juretovo delo, obenem pa poskušala iztržiti nekaj iz tega, za kar je toliko časa garal. Hkrati sem jokala in žalovala. Največja motivacija mi je bila Ela. Ko mi je bilo najhuje, sem vedela, da moram vstati iz postelje zanjo. Energijo za delo sem našla v Juretovi strasti do tega, kar je počel, in v moji ljubezni do njega. To me navdihuje še danes. Zavedela sem se svoje težke zgodbe, a sem vedela, da obstajajo še težje. Če danes gledam nazaj, se mi zdi na neki način nemogoče, kaj vse sem prestala. Še sanja se mi ne, od kod sem jemala energijo, niti nisem vedela, da jo imam. Kljub vsem uspehom v vrhunskem športu sta bili to moji najbolj intenzivni in produktivni dve leti in pol. Z dokončanjem filma in vodenjem podjetja sem presegla samo sebe in premikala meje nemogočega. Iz trenutka, ko bi me lahko ubilo ali ojačalo, sem izšla kot največja notranja zmagovalka,« je ponosna Natalija, ki je s premiero filma nekako sklenila Juretovo delo in njegovo življenjsko poslanstvo.
Novi izzivi
Zdaj prihaja čas zanjo. »Če si ga ne bom vzela in naredila nekaj zase, ne vem, kdaj bom to lahko storila. Pred pol leta sem sprejela nekaj drastičnih odločitev. Ena od njih je, da bom sledila svojemu srcu in se šla učit plesat. Zato je bilo presenečenje toliko večje, ko so me poklicali in mi ponudili sodelovanje v šovu Zvezde plešejo. Bila sem presenečena, pa tudi navdušena. Edini pomislek, ki sem ga imela, je bila medijska izpostavljenost. Po Juretovi smrti sem se umaknila in nisem želela deliti svoje zgodbe z drugimi. To je bila moja osebna stvar in bolečina. Po temeljitem premisleku pa sem si dejala, da je to najlepša priložnost za vrnitev v javno življenje,« pravi Natalija, za katero se je s premiero filma končalo neko obdobje življenja. Doba, ki se je začela s premiero njunega prvega dokumentarnega filma Magnezij in čokolada, po kateri sta se tudi zaljubila. »Zdi se mi konec enega dela mojega življenja, ki je bilo res lepo in polno. Ni vsem ljudem na svetu dano doživeti tako lepe ljubezni, kot sem jo jaz. Hvaležna sem za teh šest let z Juretom in najino Elo. Tudi če bi zdaj umrla, se počutim izpolnjeno v ljubezni, seveda pa še ne v materinstvu. Ela je pri treh letih prava navihanka,« pravi. Hčerka je njeno veliko veselje in ponos. Za očeta ji je povedala tako, kot je. »Želim, da to ne bi bila tabu tema. Ko je Jure umrl, sem jokala tudi pred njo in živela brez maske. Še danes jokam pred njo, ne skrivam svojih čustev. To se mi zdi boljše, kot da bi se zapirala vase, skrivala in pretvarjala, da sem v redu, če nisem. Stvari ji razložim tako, da jih lahko razume. Seveda pa nisem izgubila vere v ljubezen. Stara sem triintrideset let in sem človek, ki ne more obstati na mestu. Vedno iščem poti naprej. Tako osebno kot poklicno. To mi je ostalo od plezanja. Ko si na steni, imaš dve možnosti: da obupaš in padeš ali da iščeš nove poti in greš proti vrhu. Nove poti se bodo sčasoma in ob pravem času našle tudi na ljubezenskem področju. Vendar ničesar ne prehitevam in prepuščam času, da se bo kaj zgodilo. Ni skrivnost, da si ženska želi moške družbe in družino v pravem pomenu besede. Tudi Ela bi si zaslužila krasnega očeta. Zakaj bi jo prikrajšala za to zaradi svoje prevelike bolečine? Pomembno se mi zdi, da v moje življenje pride nekdo, ki je pravi, ne pa da bi šla v odnos zato, ker ne bi znala biti sama ali ker bi se mi mudilo,« sklene Natalija, ki komaj čaka, da obuje plesne čevlje. Po vseh letih plezanja in kratkih pričesk, do konca postriženih nohtov in ožuljenih rok jo bo prijetno pobožalo malo glamurja – do izraza bo prišla njena ženstvena plat.
