Začelo se je povsem nedolžno: precej je bila angažirana v gledališču, delala je še na televiziji, doma pa skrbela za partnerja Jureta in majhna otroka. Alenki Tetičkovič se še sanjalo ni, da jo je vse to popolnoma izčrpalo, zato se je njeno telo odločno uprlo. Ko glavobol ni hotel ponehati, je šla k zdravniku, kjer je izvedela za pretresljivo diagnozo – bakterijski meningitis. Skoraj tri tedne je morala ostati v bolnišnici, preden si je za silo opomogla. Še dlje pa je trajalo, da je okrevala.
»Tega ne privoščim nikomur. Bilo je peklensko. Začelo pa se je popolnoma nedolžno – s prehladom. Ki se je stopnjeval v silovit glavobol. Glava me je tako bolela, da je nisem mogla niti skloniti, saj sem mislila, da mi jo bo razneslo. Moj oče je zdravnik, poklicala sem ga in vprašala, kaj bi lahko bilo narobe. Svetoval mi je nekaj proti bolečinam, in ko niti to ni prijelo, me je samo napotil k zdravniku. Zadržali so me na infekcijski kliniki. Diagnoza ni bila tako nedolžna, kot sem mislila. Tam sem bila skoraj tri tedne,« se spominja Alenka. Po prihodu iz bolnišnice je morala ležati mesec dni. Tolažila se je s tem, da je bolje, da popolnoma okreva, kot pa da bi se ji spet ponovilo kaj tako hudega. Imela je tudi dovolj časa za razmišljanje, zakaj se ji je to zgodilo. To je bilo ravno v času, ko je šel sin Taj v vrtec, nato pa so se začele vse »radosti« tega obdobja: prehladi, viroze, rotavirusi … »Mislim, da sem se meningitisa nalezla od njega. Če ne bi bila tako utrujena in izčrpana, bi šlo to verjetno zlahka mimo, tako pa me je dodobra ustavilo. Po porodniškem dopustu sem šla v službo in začela delati s polno močjo. Predstava Bi se gnetli na tej metli je bila velika uspešnica, ki smo jo igrali dolge tedne tudi po trikrat na dan, saj so bile vse razprodane. Sodelovala sem še z Andrejem Rozmanom - Rozo pri predstavi Ljubljanski vodnik, želeli so, da bi še snemala v Beogradu, doma pa sem imela dobro leto starega sina, ki se je zbujal vsako noč, saj se je želel dojiti. Toja prihaja v puberteto in tudi zahteva celo mamo. Obenem pa nisem več najmlajša … Pregorela sem in rdeča luč, da se je treba ustaviti, je bila čisto v redu. Česar nisem znala prej, sem se naučila pozneje: potem ko sem si za silo opomogla, sem si privoščila poletje le z otrokoma in se v službi dogovorila, da ne bom več toliko delala. Ko si upaš spregovoriti in povedati, da ne zmoreš več, ti gredo na roko. Skoraj vsi igralci smo v nevarnosti, da pregorimo. Še posebno tisti, ki so na svobodi, ki morajo res zagrabiti vsako priložnost za delo. Igralci smo vedno veseli, ko dobimo poleg dela v gledališču tudi kaj za snemati, saj so to novi izzivi, še hitrejši način dela in novi pristopi,« pravi Alenka, ki rada dela, še bolj pa ceni čas, ki ga preživi s partnerjem Juretom in otrokoma.
Njena bolezen je vplivala na vse: Jure, njena mama in njegovi starši so složno prevzeli skrb za otroka, zlasti Toja je v tem letu precej odrasla. Lani je bila še otrok, zdaj pa je že prava mlada dama, ki že sama prevzema odgovornost zase in za šolo. »Zjutraj se zbuja sama, se uredi in odpravi k pouku. Veliko mi pomaga tudi pri Taju, ki je pravi navihani fantek,« pravi Alenka, zadovoljna, da se sin in hči lepo razumeta. Čeprav veliko dela, si poskuša vzeti več časa zase. Zaveda se, da še vedno odločno premalo, vendar upa, da ji bo tudi to nekoč uspelo.
