Rok Ferengja velja za velikega šarmerja in pod glasbenimi odri se kar tre oboževalk. A pevec je že enaindvajset let v partnerskem odnosu s svetlolaso Aliso, ki je mediji doslej še nikoli niso uspeli ujeti v fotografski objektiv. Ne skrivata se, le živita umirjeno družinsko življenje, daleč od soja medijskih luči, in v tem neznansko uživata. Dovolj jima je, da imata drug drugega in tri čudovite otroke, ki jima pomenijo največ na svetu. Kljub temu pa se nista odpovedala veliki strasti, ko sedeta vsak na svoj motor in se odpeljeta novim dogodivščinam naproti.
Rok in Alisa se nista spoznala, kot bi mnogi mislili, na Rokovem nastopu, temveč pri frizerju. »Žiga je kriv, čeprav je bil takrat še vajenec. Kot frizerju pa mu še danes zaupam v obdelavo svoje lase,« pravi Rok, ki je pozoren partner in ljubeč očka. »Začel je pa on. Prvi me je ogovoril in napeljal k pogovoru,« ga dopolni Alisa. Po tistem sta se velikokrat srečala v mestu in uživala v družbi drug drugega, a par sta postala šele na zabavi za osemnajsti rojstni dan Lada Bizovičarja. »Mi smo na zabavi igrali. Ker pa sem želel, da bi prišla tudi dekleta, sem povabil sestro Katjo in Aliso. Čeprav sem bil na odru, sem si vzel čas in mojo simpatijo zavrtel na plesišču. Nisem sicer znal plesati, imel sem pa voljo. Preskočila je tista prava iskrica in postala sva par. Vedel sem, da ima Alisa tri leta staro hčerko in da bom v paketu z novo ljubeznijo dobil tudi njo. A niti za trenutek nisem pomislil, da bi bilo kako drugače.«
Takrat zmenki niso bili kot danes, ko se vse dogovorimo po telefonu. »Kar smo se dogovorili, je moralo držati, pa četudi si moral čakati uro ali dve,« se zasmeji Rok in prizna, da je bilo v njegovem primeru vredno čakati. Z Aliso sta po desetih letih zveze postala starša hčerke Hane, štiri leta pozneje pa se jima je rodil še sin Mark. »Rok je bil prvi, ki je Hano držal v rokah. Imela sem namreč carski rez,« je vznemirjena Alisa in Rok ji lahko le pritrdi, da je bil to trenutek, ki ga ne bo nikoli pozabil. »Ostal sem brez besed, in čeprav me je babica spodbujala, naj kaj rečem, so mi iz oči pritekle le solze. A to so bile solze sreče. Bil sem najsrečnejši človek na svetu in sodeloval sem pri negi dojenčice, jo previjal, kopal, žal mi je bilo le, da nisem imel dojk, da bi jo lahko nahranil.« Štiri leta pozneje je prišel na svet še sin Mark in Rokova sreča je bila popolna. Alisina hči se je zdaj že odselila od doma, Hana in Mark pa sta stara enajst in sedem let.
Nimata tihih dni
Rok in Alisa sta izjemno usklajen par. »Nikoli ne obremenjujeva drug drugega. Jaz nisem njegova mama, da bi me moral vprašati, ali se gre lahko kakšen večer s prijatelji zabavat, ravno tako si tudi jaz privoščim kakšen pobeg s prijateljicami. Odnos je treba graditi na zaupanju. Če bi bila ljubosumna, bi šla že zdavnaj narazen. Naučila sem se, da ob koncih tedna dela in da prihaja domov, ko se že dani. Takšno je pač življenje z glasbeniki, in prej ko se s tem sprijazniš, bolje je,« je stvarna Alisa, Rok pa ne bi bil Rok, če se ob tem ne bi pošalil: »Mene so vedno učili, da je treba priti domov podnevi. Zdaj pozimi je malo bolj zapleteno, ker se ne zdani ob petih zjutraj, temveč šele ob osmih.«
Seveda tako kot v vsaki zvezi tudi pri njiju prihaja do nesoglasij. »Nimava tihih dni, saj se prepirava glasno, a to ni prav pogosto,« priznata v en glas. Alisa pa doda, da ji gre pri Roku najbolj na živce to, da je včasih počasen in da stvari prelaga na pozneje. »Jaz sem dosledna in vse moram postoriti takoj. Roka z gospodinjstvom ne obremenjujem, rada pa skupaj kuhava, pripravljava zajtrk in si ga privoščiva v postelji.«
Veliko časa posvečata tudi otrokoma. »Danes ni več urnikov od sedmih do treh, zato je treba skupne trenutke kar se da dobro izkoristiti. Radi se skupaj igramo in včasih smo pri igricah na Playstationu vsi enaki, smejemo se, razburjamo in prepiramo. To so trenutki, ki se jih bomo še dolgo spominjali,« razkrijejo družinsko srečo.
Nas pa zanima, ali Rok spada med tiste moške, ki jim veliko pomeni romantika. »O, ja, Rok je velik romantik, a nama veliko pomenijo majhne stvari. Ne štejejo materialne dobrine, in več kot to, da mi prinese cvetje, mi pomeni to, da mi prinese kavo v posteljo, me objame in pove, da me ima rad. To so neprecenljivi trenutki, ki ostanejo za vedno.«
Tako Rok kot Alisa sta zaprisežena motorista. Ko zajahata vsak svojega harley davidsona, se najraje odpeljeta v neznano. »Rok vozi spredaj, ker je bolj izkušen in izbira pot,« pravi Alisa in doda: »Izpit za motor sem naredila zato, da sem se kdaj lahko čez vikend, ko je on delal, tudi sama kam odpeljala. Najbolj pa sem mu zamerila, ker mi je samo dan po opravljenem izpitu vplačal tečaj varne vožnje. Bala sem se, da bodo zaradi mene preostali udeleženci na tečaju nazadovali. Danes sem mu hvaležna, saj je varnost na prvem mestu.«
Kar zadeva otroke, se skušata v vzgoji uskladiti. »Jaz sem dosledna, Roka pa vrtijo okoli, kolikor le morejo. Ves čas jim popušča, zato sem včasih kar malo huda,« se pritoži Alisa, ki je v njuno družinsko gnezdo vnesla tisto, zaradi česar se Rok vedno znova rad vrača domov.
