Z ženo Anito in sinovoma, 7-letnim Ninom in 5-letnim Nikom, načrtuje počitnice v družinskem hotelu v Rovinju. Tako bo družinica vsaj nekaj časa preživela skupaj. Miran namreč z njo ne živi ves čas.
»Anita živi z otrokoma v Slovenski Bistrici. Tam ima starše. Je namreč edinka; njen brat je umrl v podobni prometni nesreči, kot sem jo imel jaz, dve leti pred menoj. Sam sem v Slovenski Bistrici, kolikor sem le lahko. Zaradi dela sem namreč zelo 'leteč' in včasih me vožnja utrudi. Poleg tega imam v Krškem 86-letno mamo, jaz pa sem edinček, tako da imam tudi tam obveznosti. Vedno smo vsaj v enem delu tedna skupaj, a bomo morali to počasi nekako urediti. Že delamo na tem. Zdaj je težje, ker je starejši v šoli, prej pa smo bili pač skupaj na različnih koncih,« nam je povedal Miran.
Miran zasebno
Anito je Rudan spoznal pred desetimi leti, ko je med študijem na ekonomski fakulteti v domači Slovenski Bistrici pomagala v piceriji njegovega prijatelja. »Že na prvi pogled sva si bila všeč. Vsakič, ko smo bili skupaj, me je s čim presenetila. Res je neverjetna. Za vse, kar sem mislil, da je nemogoče narediti, je ona naredila takoj,« svoje 21 let mlajše žene ni mogel prehvaliti Rudan. Zelo ponosen je tudi na svoje sinove. »Luka, ki ga imam iz prvega zakona, je star 26 let in sva dobra prijatelja. Dela v Milanu. Ukvarja se z računalništvom; kolikor vem, mu gre zelo dobro. Nino in Niko pa sta tudi zlata, niti ene slabe besede ne morem reči o njima. Poskušam ju vzgojiti v dobra človeka. Starejši hodi v drugi razred in je v šoli zelo priden. Mlajši že zna pisati, brati in šteti. Za to je zelo zaslužna Anita. Sta si pa zelo različna. Starejši je bolj nežen, mlajši pa bolj napadalen. Niko pogosto nagaja Ninu in ga izziva, da se stepeta. A to ni nič nenavadnega pri teh letih.« Pri obeh opaža nadarjenost za glasbo, ju pa z njo ne želi siliti. »Jaz sem začel v 7. ali 8. razredu. Mislim, da bi bilo zdaj še prehitro. Pustil bom, naj se sama odločita. Nino je zdaj navdušen nad nogometom, Nika pa veseli več stvari, med drugim nogomet in judo. Zadnjič mi je rekel, da bi igral hokej, nato pa me je vprašal, če je res, da se hokejisti pogosto stepejo,« je v smehu razkril Rudan in dodal, da ga otroka delata mlajšega, bolj razumevajočega in modernejšega.
Komaj preživel
Da ni bil bolj moder pred 18 leti, pa obžaluje še danes. 4. avgusta 1999 je v prometni nesreči v bližini Bernardina kot sopotnik na skuterju skoraj izgubil življenje. Ob padcu je namreč z glavo močno udaril ob tla, posledice – med vožnjo ni nosil čelade – pa čuti še dandanes. »Res sem bil velik cepec, da nisem nosil čelade,« se zaveda Miran, ki je imel po nesreči vrsto epileptičnih napadov, še zdaj pa se mu vrti in se čudno počuti ob vremenskih prehodih s toplega na mrzlo in obratno. Kriza traja celo po mesec dni, potem pa postopno popusti. Je pa nesreča imela tudi pozitivne posledice. »Zavedam se svoje sreče in zelo pazim nase. Pri meni zdaj ni več alkohola in cigaret. Do te nesreče je bilo teh in drugih 'substanc', bili smo zvezde. Bili smo najmočnejši, najlepši ... A če bi s tem nadaljeval, ne vem, če bi se midva zdaj pogovarjala. Ob nesreči sem se naučil, da je treba nekatere škodljive stvari preprosto opustiti, če hočeš dobro živeti,« nam je zaupal Miran.
Smrt iz malomarnosti
Še vedno pa je zelo prizadet zaradi odločitve sodišča, ki ga je obsodilo na osem mesecev pogojne zaporne kazni zaradi povzročitve smrti kolesarke leta 1999, kmalu po njegovi poškodbi glave, z odpiranjem avtomobilskih vrat. Sam namreč krivdo zavrača. »Obsodili so me samo na podlagi domnev. Povsem prepričan sem bil, da bom ljudem na sodišču dokazal, da nisem krivec. Vse sem povedal po resnici. Imel sem dokazno gradivo, hotel sem ga pokazati, a mi tega niso dovolili. Lahko bi prodal avto ali rekel, da ne vem ničesar, ker sem pred nekaj meseci utrpel hudo poškodbo glave. Lahko bi se preprosto izgovarjal, a tega nisem naredil, ker imam preveliko srce. Vse skupaj me je zelo prizadelo. Tega ne bom sodišču nikoli oprostil. Me je pa vse to naredilo močnejšega,« je poudaril Miran.
