Rok Ferengja je ljubljenec slovenskega občinstva in številnih oboževalk, ki je s skupino Rok 'n' Band ustvaril niz zimzelenih glasbenih uspešnic. Pohvali se lahko z enim najlepših moških vokalov pri nas in ostaja zvest samemu sebi. Všeč sta mu udobje, rock 'n' roll glasba in rockabilly slog, od avtomobilov in motorjev do pričesk. Glasba mu pomeni življenje, v mladosti pa je bil to beg od drugih skušnjav. Rok je za prvi mikrofon zaslužil z likanjem nogavic in pri tem dobil tudi nekaj opeklin.
Rok Ferengja je glasbenik prav posebne vrste. Da mu je bila glasba položena v zibko, ne bi mogli trditi, je pa prepričan, da ga je zaznamovala že zelo zgodaj. »Moje otroštvo žal ni bilo nič kaj srečno in brezskrbno. Bila so nesoglasja med starši in tudi moj odnos z očetom mi ni ostal v lepem spomini. Uteho sem iskal v glasbi. Vrtel sem Hazarde, Elvisa, poslušal Marjana Smodeta … Ko sta se oče in mama ločevala, sem bil star štirinajst ali petnajst let in sem se zatekel v svoj glasbeni svet. Takrat sem začel igrati kitaro. Pri Nadi Žgur sem se naučil osnov petja. Z denarjem, ki sem ga sam zaslužil, sem si kupil deset učnih ur, za več nisem imel. Kmalu smo s prijatelji ustanovili band in na poslovilnem žuru, ko sem odhajal v vojsko, smo igrali sami sebi.«
Glasba ga je rešila
»V najstniških letih nisem bil v najbolj zgledni družbi, in če se ne bi vpregel v glasbo, bi bil danes najbrž v zaporu, alkoholik ali morda še kaj hujšega. A moja droga je bila na srečo glasba in danes sem vesel, da je tako.« Prvi resen koncert s skupino je imel na Metelkovi, v spominu pa mu je ostal nastop za Bežigradom, ko je k njim pristopil Blaž Črnivec in ves navdušen povedal, kako mu je všeč njihova glasba, in da tudi sam igra kitaro: »Začutili smo se in kmalu je bil v bendu.«
Fantje so bili skromni in so glasbeno pot razvijali počasi, korak za korakom. »Veliko je bilo prigod in nekatere so bile prav zabavne. Zgodilo se je, da smo imeli na koncertu zgolj devet poslušalcev, a mi smo igrali z enako vnemo, kot bi jih bilo nekaj tisoč.« Fantje so izstopali že po svojem videzu. Rok pa svoje značilne pričeske vse do danes še ni spremenil ali zamenjal.
Ime je prišlo popolnoma spontano
»Takrat je prišla tudi prva skladba Moja mlada ljubica, pa Ne težit, Dekle mojega prijatelja. Dobili smo priložnost, da ob torkih igramo v diskoteki Babilon, in bili smo neizmerno srečni. Na začetku smo približno petkrat zaslužili za buteljko, dobili smo namreč polovico denarja od prodanih vstopnic, a ko se je število obiskovalcev povečalo, pravilo ni veljalo več, zato nas naslednjič ni bilo več. Tam je takrat igral tudi Dominik Trobentar, pevec in odlični basist skupine Hazard, ki nam je pomagal z nasveti. Zgodilo se je, da je, ko je zbolel naš basist, ves koncert odigral z nami. Naključje pa je hotelo tudi to, da smo srečali Branka Đurića - Đura in z njim posneli naš prvi videospot Moja mlada ljubica. Snemali smo v Orto baru, v njem pa je nastopila tudi naša zvesta oboževalka, žal že pokojna Voltka, ki je bila takrat stara 75 let. Zaznamovalo nas je sodelovanje s Sašo Lošićem, ki nam je napisal kar nekaj besedil, med drugim tudi Jagode in čokolado, s katero se je na Emo kot avtor prijavil prav Saša. Zasedli smo tretje mesto, a kljub temu sva z Blažem kot spremljevalna vokalista potovala na Evrovizijo v Dublin, saj naju je k sodelovanju povabila zmagovalka Tanja Ribič.«
Oboževalke so bile, so in bodo
Rok je zadovoljen, da je bilo oboževalk vedno veliko. »Puščale so pisemca, zvonile pri nas doma, a mene običajno ni bilo. Ena pa me je še posebno prestrašila. Bila je taka konkretna, malo močnejša ženska. Prišla je od zadaj, me objela in dvignila, pri tem pa govorila: 'Moj boš, moj boš.' Komaj sem ji ubežal, se skril pod oder in čakal, dokler s svojimi prijateljicami ni odšla.«
Roka in fante je pač bolj kot ženske zanimala glasba. »Po končanem koncertu smo najraje v zaodrju igrali tarok in nekoč nam je nekdo rekel, da nismo normalni, saj nas zunaj čaka horda privlačnih deklet.«
Rok ima družino, a partnerice Alise ter hčerke Hane in sina Marka ne izpostavlja javnosti. »Dokler sem bil samski, so imeli novinarji odprta vrata mojega doma, ko je prišla družina, pa sem postavil meje. Ne čutim nobene potrebe, da bi svoje domače izpostavljal javnosti. To je edini kanček zasebnosti, ki jo imam samo zase.«
