Borut Veselko je nekoč dejal, da ima vsak otrok dve travmi – očeta in mamo. Je Iztok vzrok za kakšne vaše travme, Domen?
Domen: Zagotovo je dodal svojo skledo, ali raje skodelico, bi se pa težko spomnil kakšnega konkretnega primera.
Pa vaš očetovski pogled na travme Domna in Vida?
Iztok: Osnovni, bazični, večni strah ali travma starša je, da so otroci zdravi, srečni, da živijo v miru.
Torej ste dali očetu več travm kot on vam?
Domen: Kot pravijo: Naj ti bog na otrocih povrne.
Iztok: Bogu očitno ni treba delati na otrocih, ker se očitno bojijo sami sebe.
Je bil oče za vas pri igranju navdih ali ste se bali njegove kritike?
Domen: Pri igranju je bil gotovo navdih, saj sem imel vedno občutek, da me podpira in verjame vame. Dal mi je vedeti, da se moram učiti, delati počasi, da ne smem biti preveč pameten kot začetnik, po drugi strani pa seveda moram imeti znanje. To je razlika med pozitivno in negativno spodbudo.
Menda sta precej bolj glasna pri domačih opravilih.
Domen: Ko oče in sin delata okoli hiše, mora biti prisotno nestrinjanje, potem pa se vidi, katero delo je opravljeno bolje. Na tem področju imava različne standarde, kar pa zadeva oder, so najini standardi enaki. Oba verjameva v to, da greš prek svojih mej, da delaš pošteno in iskreno. To je najpomembnejše za igralskega ustvarjalca, ne glede na to, do katere stopnje lahko prideš. Če si prizadevaš za to, si naredil največ na tisti vaji.
Skupaj sta nastopala v seriji Usodno vino. Verjetno ni lahko, da skupaj nastopata oče in sin, saj so očetje radi pokroviteljski. Ali lahko jemljete Domna kot sebi enakega ali bo vedno vaš mali sin?
Iztok: Tudi moj oče je bil igralec, ki je vso pozornost usmeril v igro. To je bil on, režiser. Življenje me je pripeljalo do tega, da sem diplomiral kot režiser, postal igralec, direktor gledališča, postal ustanovitelj gledališča, festivala … Skratka, neka druga širina. V Domnu vidim svoje nadaljevanje, stvari pa se le še širijo in postajajo boljše. Želim si, da je boljši od mene, bo boljši od mene, in takega ga tudi sprejemam. Tako Domnu kot Vidu želim, da bosta boljša od mene.
Domen: Igralci smo zelo občutljivi in tudi oče je zelo občutljiv, vendar je zmožen toliko avtorefleksije, da ve, kako mi povedati stvari, da me ne bodo ustavile ali prizadele. Tudi on bi si to želel slišati na tak način. Kritike vedno poda skozi neki filter, s tem pa želi doseči konstruktivni cilj. Pred desetimi leti, ko sem končal akademijo, mi je zelo pomagal, hkrati pa mi ni težil za vsako stvar. Igra je kot vrt, kjer nekaj lahko narediš z motiko, nekaj pa zahteva svoj čas. Pomembno je, kako in v kakšni meri oče odmerja znanje na mene.
Verjetno je odnos lažji, ker ne živita več skupaj in se ne srečujeta v gledališču?
Domen: To je res super. Ko so dolgotrajnejše vaje in greš proti premieri, si zasičen z vsem, zato je dobro, da se umakneš, ne glede na družinske vezi.
Domen je spet samski. Ali vas jezi, da z Vidom še nimata družine?
Iztok: Fino bi bilo, da bi se počasi že organizirala. Zakaj bi bilo njima bolje, kot je meni. Mnogi bi me lahko zamenjali za očeta njunih otrok, skrbi pa me, da ne bosta onadva videti kot dedka.
Domen, ali tudi mama pritiska, da si želi vnuka?
Domen: Ne. Vid mi govori, naj jaz začnem, vendar mu pravim, da je on na vrsti. Ne čutim pritiska. Res je, da je moja generacija že veselo zajadrala v družinske vode, vendar verjamem, da moram najprej urediti neke stvari v svojem življenju, da naredim prostor za druge.
Iztok: Domen in Vid še vedno trenirata. Očitno bom moral jaz začeti delati vnuke.
Domen: Predpriprava in raziskovanje sta zelo pomembni stvari!
Igrata v predstavi Boksarsko srce. Ali imata rada boks?
Iztok: Jaz ga imam zelo rad in ga jemljem kot neke vrste umetnost in celo kot filozofijo. Ta šport jemljem z zelo visokimi merili, ob tem pa ne mislim pretepanja, temveč boks.
Ali je to zato, ker ste nekaj časa živeli v Angliji, kjer je to zelo razvit šport?
Iztok: Enako razvit je bil boks tudi v Jugoslaviji. Bil sem skupaj s sparing partnerjem Mateja Parlova v Pulju, kjer sem spoznal še druge boksarje, enkrat pa sem celo vodil boksarsko tekmo v Mariboru. Zelo rad gledam boks, že kot otroci smo veliko trenirali tehniko. To bi bila ena od opcij, s katero bi se kot športnik ukvarjal.
Domen: Nekaj tega imam v sorodu, saj je bil dedek po mamini strani mladinski prvak ali podprvak v boksu.
Torej se je predstava morala zgoditi?
Domen: Tako je bilo zapisano v zvezdah.
Ali bi zase in drug za drugega rekla, da imata dobro srce?
Domen: Verjetno vsi za sebe mislimo, da smo najbolj pošteni in dobrosrčni ljudje daleč naokrog.
Iztok: Mislim, da sta Domen in Vid predvsem srčna in občutljiva. Morda celo bolj, kot mislita sama, vendar Vid to bolj pokaže, Domen pa se bolj nadzoruje.
Domen: O očetu seveda mislim, da je dober po srcu in zna razmišljati, na splošno pa se mi zdi prav, da se trudimo za to, da bi bili dobri ljudje. Hkrati je dobro, da se zavedamo in spoštujemo tudi tisti delček našega srca, ki ima bolj mračno atmosfero. S tem ni nič narobe, ampak se moramo tega zavedati in to spoštovati.
