Zoran Cvijanović je legendarni jugoslovanski in srbski igralec, ki se ga spominjamo tako po resnih kot komičnih, večinoma stranskih vlogah v filmih, ki so pobirali nagrade na vseh pomembnejših festivalih, kot na primer Lepe vasi lepo gorijo (1996), Rane (1998), Munje! (2001), Čefurji raus! (2013), ter v kultni nadaljevanki Sivi dom (1986).
Zoran je diplomiral na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu leta 1982, a v filmih je – po sili razmer, kot pravi – nastopal že veliko prej. Prvo vlogo je dobil leta 1975, ko je bil star komaj 17 let, v partizanski drami Rdeča zemlja, v zadnjem času pa se nam je priljubil kot vsevedni hišnik Gazivoda v že drugi sezoni serije Dragi sosedje.
Katere vloge so vam ljubše: resne ali komične?
Vedno sem se nagibal k temu, da v »resnih« vlogah iščem komične stvari in obratno, da h komičnim vlogam pristopam z vso resnostjo. To bi lahko bila posledica mojega značaja, saj sem prav tako nagnjen k temu, da se smejem samemu sebi.
Katerih pa je bilo več v vašem bogatem opusu: komičnih ali resnih?
Mislim, da je bilo več komičnih, kar pa ne pomeni, da imam prav.
V filmih se pojavljate od sredine sedemdesetih; koliko, če sploh, se je po vašem mnenju spremenila filmska produkcija v tem času?
Zdi se mi, da je v sedemdesetih družba, v kateri smo živeli, pokazala jasno potrebo po umetnosti, zaradi česar je bila kinematografija veliko bolj cenjena in smo imeli igralce ter režiserje, ki so zmagovali v Cannesu, Benetkah in Berlinu ter bili nominirani za oskarja. Prepričan sem, da imamo še danes v filmu umetnike, ki bi lahko segli tako visoko, a žal ne; zanimivo bi bilo izvedeti, kaj je tisto, kar jih od tega odvrača.
Ste bili torej takrat igralci večje zvezde kot danes?
Takrat so bili umetniki zvezde v pravem pomenu besede, kar je v prvi vrsti pomenilo, da je bil njihov socialni položaj tak, da so se lahko ukvarjali s svojo umetnostjo. Toda spet bi rekel, da tudi danes obstajajo pomembni umetniki, ki pa na žalost ne morejo presenetiti s svojim darom, saj se mi zdi, da današnja družba ne spodbuja takšnih ljudi, niti si jih ne želi. Ravno nasprotno: zdi se mi, da živimo v času, v katerem je kakršnakoli naklonjenost za vsak primer ogrožena, zato, denimo, preživi le »naklonjenost«, ki jo navijači čutijo do svojega kluba. Ker so se pripravljeni celo pobiti med sabo.
Kdaj ste spoznali, da želite postati igralec?
Moja mati je bila socialna delavka – delala je z mladoletnimi prestopniki. To je imelo za posledico dve stvari: prvič, da sem bil vsake toliko tepen, kar tako, »za vsak primer«, drugič pa, da ne bi postopal po ulici in imel preveč časa, sem moral iti v dramski studio. Tja so sem in tja prišli filmarji, ki so iskali otroške igralce, in tako se je začelo. Vse ostalo pa je zgodovina. (nasmeh)
Menda na snemanju Dragih sosedov soigralke radi razvajate s sladkimi dobrotami. Jih pripravljate sami?
S tem jim izkazujem hvaležnost za veselje, ki so ga prinesle v moje življenje. Nekaj pripravim sam, nekaj pa naredijo pravi mojstri. (smeh)
Kaj vas navdaja s srečo?
Ko zberem vse vtise, ki jih ni izbrisal čas, se mi zdi, da v življenju ni večje sreče od pripravljanja hrane za ljudi, ki jih imate radi.
Ste imeli ob upodabljanju hišnika Gazivode v mislih kakšno resnično osebo, po kateri ste se zgledovali?
Gazivoda je nastajal počasi, skozi odnose s sosedi. Nismo imeli nobenega modela, po katerem bi se zgledovali, a ravno to je pomagalo, da Gazivoda »oživi« in vedno znova preseneča.
