Ob vprašanju, kako poteka proces ustvarjanja takšne serije, Sašo poudari, da so imeli veliko srečo. »Tisti, ki jim je uspelo, prevečkrat govorijo: samo verjeti moraš v to, kar počneš, nihče pa zares ne omeni, da je sreča pomemben del tega. Pilot serije, ki smo ga ustvarili, je doživel pozitiven odziv, mi pa sploh nismo vedeli natančno, kako bomo naredili celotno sezono. Bili smo optimistični, hkrati pa zelo prestrašeni. A ko moraš nekaj narediti, je to tisto, kar te žene naprej. Ljudje se zaradi našega šolskega sistema zelo bojijo napak. Vendar pa napaka ni konec sveta, razen če je to napaka v jedrskem reaktorju. Mogoče kak skeč ni najboljši – pa kaj, se zgodi! In vsi bi morali razmišljati tako, razen tistih, ki delajo v jedrskih reaktorjih.«
Filozof in teolog
Sicer pa bi se naslov njegove zgodbe o uspehu lahko glasil Od teologa do stand up komika, Sašo je namreč, preden se je ustalil v vodah stand upa, študiral filozofijo in teologijo. »Na fakulteto sem se vpisal, ker so tako hoteli starši. Mislim, da nisem edini v Sloveniji, ki je šel študirat na željo staršev. Me pa vseeno zanimajo nekatere stvari v zvezi z vero. Med faksom sem se na primer naučil, zakaj so bile v starem Egiptu mačke svete živali. Ljudje so jih včasih jedli, zato je bil problem z golaznijo. Tako da so se potem odločili, da mačk ne bodo več jedli, ker so svete, vse drugo pa še vedno.«
Kljub zanimivim informacijam, ki jih je pridobil med študijem, pa je bila želja, da bi postal stand up komik, pri njem prisotna že od nekdaj. »Upal sem, da bom to počel, vendar pa to ni poklic, ki bi omogočal neko gotovost. Ampak po drugi strani pa – živimo v času, ko nihče več nima zagotovljene službe. In ali ni potem bolje, da počnem nekaj, kar hočem? No, sicer pa tudi, ko počneš nekaj, kar hočeš, na neki točki moraš to početi. Če želiš biti dober v nečem, mora to postati tvoja služba.« Pomembno je le držati neko ravnovesje med projekti, pri katerih uživaš, in tistimi, ki jih delaš le za naročnike, kar Sašu za zdaj uspeva. »Pač narediš en bolj komercialen projekt in enega za dušo. Sicer pa ni nujno, da so komercialni projekti samodejno slabi – včasih te nekdo povabi k sodelovanju pri nečem, kar ti je zelo pisano na kožo. Pri vsem tem pa je najpomembnejše, da ti uspeh ne stopi v glavo. Ne smeš si misliti: jaz sem res zakon, družba me ceni, sem natančno to, kar se pričakuje od mene.«
»Veliko razmišljam o tem, ali bo kakšna šala uspela ali ne, ali je preveč podobna prejšnji, ali ima to sploh smisel, me bodo ljudje nekega dne samo napadli, češ, debel si, utihni!«
Šale o seksu so fajn
Sašo na odru in med pogovorom morda deluje samozavestno, priznava pa, da je zasebno včasih še vedno precej negotov. »Veliko razmišljam o tem, ali bo kakšna šala uspela ali ne, ali je preveč podobna prejšnji, ali ima to sploh smisel, me bodo ljudje nekega dne samo napadli, češ, debel si, utihni! Samega sebe poskušam opominjati na to, da je čas, ki ga porabim za tovrstno vznemirjanje, izgubljen. To je tako, kot če bi, medtem ko v restavraciji jem jajca, razmišljal o tem, zakaj jih sam ne pripravim tako dobro. No, zakaj? Ko bi si vsaj vzel čas in jih pripravil … In bi o tem premleval dve uri, namesto da bi v tem času šestkrat spekel jajca.«
Da prežene takšne misli, mu pomaga branje knjig in druženje s prijatelji ali dekletom. »S punco Rahelo sva v istem poslu, kar je včasih frustrirajoče, večinoma pa super, ker razume, kakšen je položaj. Tako da – preživeti čim več časa s kolegi, punco, prebrati dobro knjigo, to so stvari, ki jih počneš, da se odklopiš in izklopiš, stand up namreč zna biti precej težek.« Kaj pa kakšna narava, morda hribi? »O, ne,« se zgrozi. »Ne morem več v hribe. Ko sem bil mulec, so me gnali vsak konec tedna. Pač, Gorenjec sem, in tam je dosti hribov.«
Ob namigu na to, da narava nekaterim pomaga pri iskanju navdiha, se Sašo spet prime za glavo, kje iščeš navdih je namreč na seznamu novinarskih vprašanj, ki jih najbolj sovraži, takoj za čemu se smejejo Slovenci. »Ti povem, zakaj je to slabo vprašanje? Prvič, jaz nisem nastopal za vse Slovence, ne vem, čemu se smejejo. Stvarem, ki se jim smejejo vsi narodi? Kakšna šala o seksu je fajn, načelno pa velja – če je šala dobra, je dobra. In to z navdihom? Govorimo pač o stvari, ki je povsod. Vidiš nekaj, se spomniš na nekaj drugega, potem na nekaj tretjega, pa si rečeš – to bi lahko bila zanimiva zgodba. Ne vem, kaj ljudje pričakujejo kot odgovor. Sumim, da upajo, da bomo rekli: jaz se ga preprosto napijem in dobim za trideset minut stand up materiala, ki je 'the best'!«
