Na svet je prišla 19. maja 1972. »Kot otrok sem bila zelo zadržana. Skušala sem zbujati pozornost, vendar so me zelo hitro ustavili, ker sem bila dekle, in dekleta se morajo lepo obnašati,« pravi Lucija, ki je odraščala v malem kraju, kjer je imela ves čas občutek, da se mora prilagajati okolici. »Za sebe rada rečem, da sem bila kot otrok čudna in sem si vedno želela, da bi bila normalna. Drugi so me večkrat opozarjali na mojo posebnost. Počutila sem se, kot bi bila kvadrat in bi se želela stlačiti skozi trikotnik v tisti igrači, kjer dojenčki iščejo pravilne oblike, da jih lahko spravijo v enako oblikovano luknjo.«
Kljub drugačnosti je bila Lucija vesel otrok. Njeno otroštvo je zaznamovalo družinsko druženje, saj so s starši in bratom stanovali poleg stanovanja, v katerem so bili teta, stric in dva bratranca, nad njimi pa sta živela babica in njen brat. »Tako sem imela vedno družbo in sem si včasih celo želela, da bi bila kdaj sama.« Otroci so se običajno igrali na vrtu, kjer so se jim pridružili še sosedovi otroci. »Otroštvo je bilo zelo srečno. Spominjam se, da smo se igrali v sosednjem stanovanju pri teti, ko je pritekla mama in povedala, da je Božiček pustil darila pri nas. Vsi smo tekli k nam in hiteli odpirati darila, potem pa je pritekla teta in povedala, da je v tem času Božiček pustil darila tudi pri njih. To so bili čudeži, ki se jih rada spominjam.«
Nesrečna puberteta
V nasprotju z otroštvom je bila puberteta zanjo precej težje obdobje. »Najprej so se eni sosedje odselili v Švico, drugi pa na drugi konec Ribnice. Ko sta se še bratranca preselila v Indonezijo, sem ostala sama z mlajšim bratom, s katerim kot pubertetnica nisem imela kaj delati. V sedmem ali osmem razredu, ko sem najbolj potrebovala družbo, sem ostala sama. Počutila sem se odrinjeno. Vsi so že kadili, jaz pa nisem, zato sem stala zraven kot hlod. Kajenja res nisem marala, ker so moji starši kadili in sem jih včasih komaj videla skozi cigaretni dim,« pravi Lucija. »Kadila sta celo v avtomobilu, ki ni imel klimatske naprave, zato je bil za mene Črni Kal bruhalni spomenik.«
Lucijin oče je bil učitelj na njeni osnovni šoli. Čeprav je poskrbel, da je vedno dobil drugo skupino, v kateri ni bilo hčerke, Lucija ni bila zadovoljna, da je imel ves čas pod nadzorom njeno dejavnost v šoli. »Bila sem tudi malo bolj lena, zato sem si želela čim prej v srednjo šolo v Ljubljani. Tako sem naredila sprejemne izpite in bila sprejeta na oblikovno šolo, živela pa sem v internatu na Gerbičevi v Ljubljani. Zame je bil pravi dogodek že, da sem šla z domačimi sem in tja v Ljubljano, ko pa sem prišla v internat, sem bila popolnoma izgubljena. Prvi večer je prišla v sobo neka deklica in me vprašala, ali sploh znam priti do šole. Ker nisem znala, se je ponudila, da gre prvi dan z menoj. Imela sem srečo, da se je vedno našel nekdo, ki me je vodil. Ko sem se prvič vračala iz šole, nisem vedela, kje moram izstopiti z avtobusa, zato sem velik del poti prehodila peš, naslednjič pa sem že vedela.«
Lucija je hitro spoznala ulice in pomembne kotičke, kar pa zadeva družbo, je med sošolci končno našla ljudi, med katerimi se je počutila domače, sprejeto. »Obkrožali so me sošolci, ki so mali Luciji zelo ustrezali – cel kup utrganih ljudi, pobarvanih na modro, oblečenih čudno … Redko sem pobudnica prvega srečanja, saj raje vidim, da drugi prvi navežejo stik. Ko smo tekli pri telovadbi, je pritekla do mene sošolka in mi rekla, da sem zelo tiha, a to je njej ustrezalo, saj je bila ona bolj zgovorna. Pridružila se je še druga sošolka in z njima, Renato in Janjo, smo ostale povezane skozi celotno srednjo šolo in smo še zdaj. Še vedno sem bila malo posebna, vendar so bili na tej šoli tako in tako vsi taki. Vsa dekleta so znala poskrbeti zase, natančno so vedela, kje se kaj kupi.«
Brez samoiniciative
Zanimivo je, da Lucija dolgo ni imela stika z igro, čeprav je zdaj temu poklicu povsem predana. »V osnovni šoli sem res razmišljala o tem, da bi se prijavila v gledališki krožek, kar sem tudi povedala sošolki. Čudno me je pogledala in mi dejala, da ne spadam med njih, saj so tam že tri leta. To je bilo dovolj, da sem opustila to misel. Tudi na srednji oblikovni šoli smo imeli gledališko skupino, vendar se ji nisem pridružila. Nisem bila dovolj samoiniciativna in nisem natančno vedela, kaj si želim. Po koncu srednje šole se mi je zdelo logično, da grem študirat na likovno akademijo ali na arhitekturo, vendar sem padla na sprejemnih izpitih. Poskusila sem tudi druge kombinacije, vendar mi v treh letih ni uspelo nikjer. Ker vmes nisem delala, sem imela čas za zabave in na eni sem spoznala igralca Draga Milinovića, ki zdaj živi na Švedskem. Igral je z Matjažem Javšnikom v filmu Zadnja večerja. On je bil tisti, ki je prepoznal moj talent za igro.«
In tako je Lucija končno le našla svojo pot, začela je študirati igro in lutke ter sčasoma postala vse bolj prepoznavna. Ko je dobila vlogo Fate v seriji TV Dober dan, pa je zaslovela kot ena najbolj zabavnih Slovenk. Ta status bo seveda poskušala upravičiti tudi v svoji novi predstavi S trebuhom za kruhom, ki je posebna tudi zato, ker je prva ventrilokvistična predstava za odrasle pri nas. »Že petnajst let delam humoristične vloge, po drugi strani pa že ves čas treniram z lutkami. To dvoje sem združila, dodala pa sem veščino ventrilokvistov, da pri govoru ne premikam ustnic.«
