Boris Novković se je pred dnevi mudil v Ljubljani na predstavitvi nove pesmi Čista ljubav, mi pa smo se lahko na lastne oči prepričali, da mu leta ne pridejo do živega. Čeprav bo decembra dopolnil petdeset let, še vedno prekipeva od energije in dobre volje, ki smo se je malo nalezli tudi mi.
Ko je prišel pred dnevi do nas podatek, da ste izdali novo pesem Čista ljubav, smo si rekli, Novković ima končno spet nekaj novega, ampak smo vam naredili krivico, kajne.
Malo pa res, saj sem pred šestimi meseci izdal novo pesem Ti si mi poslednja nada, ki je bila na Hrvaškem dobro sprejeta, vendar se ni zgodilo nič posebnega. Potem pa me je Dušan Bačić povabil, da posnamem pesem Čista ljubav za istoimensko serijo. Sprva sem bil v dvomih, saj sem do zdaj v glavnem prepeval svoje pesmi, zato sem mu rekel: 'Dobro, pošlji mi jo, pa bom videl.' A ko sem poslušal pesem, sem v njej slišal sebe, vendar sebe izpred mnogih let, na katerega sem že kar malo pozabil. Pesem smo posneli in vesel sem, da ni le naslovna pesem serije, ampak so jo ljudje tudi sicer dobro sprejeli.
Glede na to, da gre za pesem, ki je bila narejena za televizijsko serijo, vas je morda kdaj zagrabilo, da bi se tudi sami preizkusili kot igralec?
Leta 1993 ali 1994 sem dejansko dobil ponudbo za kasting za neki hollywoodski film produkcije a. Vendar sem bil v tistem času še zelo mlad, intenzivno vpet v glasbeni posel, tako da se nisem preveč navdušil nad to idejo. Ko danes razmišljam o tem, sem prepričan, da bi bilo dobro, če bi takrat poskusil. Ampak nikoli ne reci nikoli …
Kakšen je vaš recept za to, da ste že trideset let v samem vrhu glasbenega dogajanja?
V glasbi sem že 32 let in ljudje me pogosto sprašujejo, ali kaj pogrešam dobre stare čase. Vendar je moj odgovor ne, kajti vsak čas ima svoj čar. Ko sem začenjal, sem imel devetnajst let. Imel sem najstniško občinstvo, vreščeča dekleta pod odrom, in takrat sem silno trpel, ker sem vedel, da hodijo na koncerte zaradi mene, in ne zaradi moje glasbe. Danes mi je veliko lepše nastopati, ker končno pride do izraza moja glasba. Vesel pa sem, ker zdaj na koncerte pridejo mladi, ki so me spoznali zaradi svojih mam, pa tudi njihove mame. Pravi recept za uspešno pot je prava mera poguma, da se nikoli ne predaš. V sebi pa moraš imeti tudi malo Petra Pana.
Je za vas sreča, da ste se rodili v družini tako velikega glasbenega ustvarjalca, kot je bil vaš oče Đorđe Novković?
Na neki način je bila to sreča, po drugi strani pa mi je bilo zaradi tega težje. Skozi očetovo delo sem videl in spoznal, česa ne smeš delati, kako se ne smeš vesti in kako kljub slavi ostati z nogami na tleh. Oteževalna okoliščina pa je bil moj priimek Novković. Bil sem najmlajši kantavtor v nekdanji državi, ki je prodal tudi največ plošč. Pa vendar bi mi pripisovali večji uspeh, če se ne bi pisal Novković. Vedno sem poslušal: 'Lahko njemu s tem priimkom.' Da imam morda talent, ki sem ga podedoval tako po očetu kot tudi po mami, ki je bila profesorica glasbenega pouka, tega pa ni nihče pomislil.
So pa bili menda starši zelo strogi. Ni vam bilo dovoljeno prav veliko ponočevanja.
Bila so strogi, res je. Danes to cenim. Takrat pa nisem. Zgodilo se je, da sem bil že v srednji šoli in da je bila zabava, pa sem poklical očeta in mu rekel: 'Poglej, tu je dekle, ki mi je všeč. Skoraj bi se poljubila.' In on: 'Imaš še pet minut, da prideš domov. Izvoli, pridi domov.' Zdaj to cenim, ker je strožja vzgoja dobra, da mladi ljudje ne poskusijo prezgodaj vsega v življenju. Kajti potem življenje nima cilja in izgubijo tisto borbenost. Jaz pa sem pa skozi take prigode postal pravi borec.
Kako dolgo ste živeli doma? Kdaj ste se preselili na svoje?
Od doma sem se odselil zelo zgodaj, tam pri devetnajstih, dvajsetih letih. Ko sem prišel iz vojske, sem že toliko zaslužil z glasbo, da sem zaslužil za stanovanje. In sem se odselil na svoje.
Kakšen oče ste pa vi svojima sinovoma? Izrečete kdaj besede svojih staršev?
Seveda jih, ampak se trudim, da ne prepogosto. Na vzgajanje otrok gledam skozi šport. V nogometu na primer obstajata dve vrsti trenerjev – tisti, ki je proti ekipi šiba božja in postavi zid pred svojimi igralci. Obstaja pa tudi druga vrsta trenerjev, ki imajo avtoriteto, vendar so z igralci bolj prijateljski. Jaz sem se odločil za drugi model. S sinovoma sem prijatelj, zelo rad se z njima pogovarjam in rad govorim o vsem. Skozi te naše pogovore ju skušam naučiti veliko o življenju. Seveda pa obstaja meja, ki je ne smeta prestopiti, in onadva to dobro vesta.
Ko ste že omenili nogomet, tudi pri vas je bila nekaj časa huda dilema – nogomet ali glasba, kajne?
Bila je, ja, in moj takratni trener Ćiro Blažević mi je rekel, da tega ne bom nikoli prebolel. Ampak jaz sem na koncu vseeno izbral glasbo. V nekem trenutku mi je bila preprosto bliže.
S kakšnimi športi se pa zdaj ukvarjate?
Rekreativno je bil nogomet dolgo šport, s katerim sem se ukvarjal. Vse življenje sem ga igral, nehal sem pred dvema letoma, ko je razpadla ekipa, s katero sem igral. Sicer pa tečem, hodim v hribe in se ukvarjam z borilnimi veščinami, ki jih treniram dvakrat tedensko z osebnim trenerjem. Z borilnimi veščinami sem se ukvarjal že kot otrok, zdaj to počnem zaradi razgibavanja, ne zaradi agresivnosti.
Seveda ne moremo mimo vprašanja, kako kaj vaše ljubezensko življenje. V zadnjih mesecih se je namreč veliko pisalo o vaši tretji ločitvi. Kaj je na teh ženskah, da se vaše zveze ne obnesejo?
Ničesar ni, kar ne bi šlo. Je pač tako, da ima življenje svoje faze. Če se poročite pri 23 letih in ste eden najbolj priljubljenih pevcev, vaša žena pa je stara dvajset let in igralka, potem tudi pet let zakona v takšnih okoliščinah ni malo. Drugi zakon je trajal trinajst let, v njem sta se mi rodila prekrasna sinova. Z Lucijo se odlično razumeva in skupaj vzgajava sinova, le zakonske postelje si ne deliva več. Tretjega zakona pa ne bi komentiral. Bil je zelo kratek in vsaka razlaga je odveč. Sem pa raje sam, kot da na silo vztrajam v zvezi, v kateri bi se nesrečen postaral ali pa zbolel.
