Šestindvajsetletna Lena Hribar je med svežimi obrazi Mestnega gledališča ljubljanskega: članica igralskega ansambla je postala decembra lani in kljub mladosti že nanizala nekaj vidnih vlog. Lena sicer ni edina v svoji družini, ki se je odločila za igralski poklic – znani igralec je tudi njen oče Zvone Hribar.
»Oče je verjetno res zaslužen za to, da sem se zaljubila v gledališče, saj sem lahko ta poklic že od mladih nog spremljala od blizu, z vsemi prednostmi in slabostmi. Očitno mi je tako prirasel k srcu, da druge možnosti kot te, da postanem igralka, skorajda nisem videla,« pravi Lena in priznava, da jo je oče, ko se je bližal čas odločitve za študij, vendarle poskušal prepričati, naj si izbere kaj drugega. »Šele ko sem naredila sprejemne izpite, je pokazal ponos in se sprijaznil z mojo odločitvijo. Čeprav me je v tisti evforiji, ko sem izvedela za rezultate, takoj postavil na trdna tla in dejal: 'No, ta mala, zdaj se pa začenja delo!' In seveda je imel prav.« Z očetom se za zdaj na istem odru še nista znašla, vendar Lena pravi, da je to želja obeh. »Mislim, da bi bila to lepa izkušnja. V vlogi očeta ga dobro poznam, zdaj bi ga želela spoznati še v vlogi soigralca.«
Družina mladi igralki na sploh pomeni veliko. »Res se imamo radi. Smo ogromna družina in najlepše je, kadar se zberemo vsi skupaj, čeprav je treba z druženj zaradi predstave ali vaje kdaj oditi predčasno. Včasih se po več tednov ne vidimo, a to ne pomeni, da nismo vsi obveščeni o vsem, saj z mamo in sestrama vse nadoknadimo prek telefona.«
Družinski člani so opora, ki ji stoji ob strani, tudi ko gre vse drugo narobe, in za to jim je Lena neizmerno hvaležna. Ima pa oporo tudi v partnerju, kajti fant Nik Škrlec je prav tako igralec, kar je po njenem mnenju vsekakor prednost. »Pravzaprav si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če ne bi bila oba v tem. Igralski poklic zahteva veliko strpnosti, razumevanja in odrekanja. Oba imava veliko dela, kar s seboj prinese to, da se včasih vidiva samo ob jutrih, ko pojeva zajtrk, in se potem vrneva domov pozno zvečer, ko drug že trdno spi. Zato sva se naučila toliko bolj ceniti skupne trenutke, in če nama po naključju uspe najti skupni prost konec tedna, najraje pobegneva ob morje oziroma kar v morje.«
Prosti čas Lena sicer včasih izkorišča tudi tako, da ne počne popolnoma nič. »Tako pustim glavi, da si spočije. Drugače pa rada kuham, pogledam kakšen dober film, serijo ali dokumentarec, urejam in preurejam stanovanje. Večino prostega časa pa namenim najinemu papagaju Nacetu, ki je pravo malo veselje in naju zna tudi v najbolj napornih trenutkih nasmejati, čeprav po drugi strani zahteva veliko pozornosti.« Sivi papagaj Nace je tudi tisti, ki ju vsako jutro zbuja namesto budilke, tako da možnosti, da bi zaspala na vajo, skoraj ni. »Najprej poskrbim za Naceta, potem naredim jogo, spijem kozarec limonade in šele takrat se dan zame lahko začne. Vaje v gledališču potekajo od 10. do 14. ure in od 19. do 22. ure. Vmes imam ravno toliko časa, da nekaj skuham, na hitro postorim kaj doma, potem pa nazaj do gledališča na vajo ali predstavo. Na srečo živim blizu in si lahko vmes privoščim še kak obisk na televiziji, kjer posinhroniziram kakšno risanko, v Lutkovnem gledališču Ljubljana odigram Sapramiško ali pa se na hitrem čaju dobim z domačimi ali prijatelji. Vse to me napaja z novo energijo za delo.«
