Dragi bralci, se še spominjate, kako ste preživljali dneve v šolskih klopeh? Z današnje perspektive je seveda pogled na čase v šoli precej drugačen, kot je bil takrat, ko se je zdelo, da se v življenju ne more zgoditi nič hujšega, kot sta negativna ocena ali ukor. Nekaj znanih obrazov smo povprašali, kako se oni spominjajo šolskih dni.
Marinka Štern
»Bila sem prestrašena – pa ne samo prvi dan! Ko pa sem dobila prvo petko, sem od veselja tako hitro tekla domov, da sem padla in si kar dobro potolkla kolena. In sem domov spet prišla v solzah.«
Matjaž Kumelj
»Bil sem človek kampanjskega učenja, ampak mi je uspevalo. Imel sem obdobja, ko sem zagrizeno vzel knjige v roke in vedel včasih celo za kakšno snov vnaprej, ampak ta volja me je hitro minila. Vsi smo komaj čakali počitnice. Ta dolge, seveda. Ko se je bližal september, sem se lepo pripravil na pouk in se ga zelo veselil. Predvsem sem pogrešal polno šolo in sošolce, s katerimi smo preživeli ogromno časa skupaj. To me je motiviralo vsako jutro, da sem zgodaj vstal in šel v kombi, ki nas je pripeljal do šole.«
Franci Kek
»Do šestega razreda sem bil izjemno priden učenec, odličnjak. Potem so mi misli vse bolj uhajale k nešolskim dejavnostim. Na koncu osemletke mi je šolska socialna delavka celo predlagala, da bi namesto srednje ekonomske šole vpisal triletno administrativno, ki da bo bolj primerna zame. Srednjo šolo sem zvozil brez popravnih izpitov, čeprav jih je pred poletjem vedno kar nekaj grozilo. Ob svečani razglasitvi rezultatov mature je ravnatelj prebral: 86 učencev je opravilo maturo, 13 ne, 1 učenec pa je bil odstranjen od opravljanja mature. To sem bil jaz, ker so me dobili pri prepisovanju. Potem sem se vpisal na ekonomsko fakulteto, ker ni bilo sprejemnih izpitov. Bolj malo sem hodil na predavanja in naredil le pol letnika. Čez nekaj let, ko sem zaradi poškodbe začasno prenehal igrati košarko, sem obiskoval višjo šolo za socialno delo. Hodil sem na vsa predavanja, na vse prve izpitne roke, in tudi vse naredil. Diplomiral sem, ko me je po nekaj letih pozval profesor, da odhaja v pokoj in da bi bil morda že čas, da opravim še to dejanje. Če povzamem, žal mi je za ure in dneve, ko nisem pozorno poslušal profesorjev, in vesel sem, da sem na koncu le izbral študij, ki me je zanimal. Res je, da v tem poklicu nisem nikoli delal, a mi je pridobljeno znanje koristilo pri drugih dejavnostih.«
Kataya
»Najlepše spomine imam na prvi razred osnovne šole. Učiteljica je bila prijazna in zelo smo jo imeli radi, imela sem same petke, zelo rada sem se učila in hodila v šolo. Nisem pa bila ravno priljubljena med sošolci ali na šoli na splošno.«
Zala Đurić Ribič
»Nikoli nisem preveč ubogala in naredila stvari, kot je bilo pričakovano. Vedno mi je bilo žal, da sem drugačna, in sem si želela razumeti stvari na enak način kot večina. Danes na svojo zblojenost gledam kot na privilegij, in ne kot hibo. Skoraj žal mi je za vse snovi, ki sem se jih naučila za zadostno oceno. Si pa upam trditi, da sem dobra učenka življenja, saj sem zelo radovedna.«
Anabel
»Moji spomini na šolo so še zelo sveži, glede na to, da jo še vedno obiskujem. Obiskujem gimnazijski program na Ekonomski šoli v Celju. V prihajajočem letu se bom, upam, uspešno spoprijela z maturo, zato mi šolski dnevi verjetno ne bodo več tako hitro minevali, kot so mi do zdaj. Mislim, da bom morala pisanje pesmi iz zadnje klopi prestaviti v prvo, v lonček pa doliti še malo kave.«
