»Sem ljubiteljica ljudi, ki sevajo lepoto, živali in gledališča, sploh če sem sama del njega,« pravi igralka Ana Urbanc, ki je kljub mladosti dobila že kopico nagrad: od Severjeve, Prešernove, Borštnikove, nastopila je celo na državni predstavi … Diplomska produkcija Stoli jo je ponesla od Rusije do Mehike. Navdušila je v predstavi Še vedno mame, gledalci Pop TV pa nestrpno čakajo začetek nove domače nanizanke Reka ljubezni, kjer bo igrala razvajeno Valentino.
»Srečna sem, če lahko naredim prostor novim izkušnjam, ki prihajajo,« pravi igralka, katere najnovejši izziv je vloga Valentine, razvajene bogataške hčerke, ki del svojega življenja skriva pred zaščitniškim očetom Urošem Lekićem (Aleš Valič). V novi vlogi bo veliko govorila, največ neumnosti, v resničnem življenju pa je mlada ženska na mestu, ki ji ni bilo vedno z rožicami postlano. »Malo sem karieristka, a na zdrav način. Sem ambiciozna, za uspeh sem pripravljena veliko delati. Vendar mi zasebno življenje pomeni več. Predstavljam si, da ko bom enkrat imela družino in otroke, bom kariero malo potisnila na stranski tir, vsaj za čas, ko te otroci najbolj potrebujejo. Od sebe pričakujem marsikaj. Želim si, da bi bila dobra mama, da bi imela veliko energije za svojega otroka. Želim si, da bi mi zaupal, da bi mu bila lahko v oporo in spodbudo. Iz svojih izkušenj, bila sem precej uporniška, vem, da se je včasih težko držati zastavljenih ciljev,« se smeji igralka SNG Maribor in dodaja, da je v življenju prestala številne vzpone in padce.
Ločitev staršev jo je bolela
Njeni starši so se ločili, ko je bila stara pet let. Odraščala je sama z mamo, zaradi česar jo je bilo včasih teže krotiti. »Moja starša sta zgled, kako otrok ne trpi ob ločitvi. Z očetom sem imela redne stike. Moja starša sta zgled ločencev – še zdaj imata dobre odnose. Velikokrat se skupaj družimo, se srečamo za rojstne dneve in praznike. Ločitev me je bolela, a glede na to, kako je moja mama to izpeljala, ji lahko le čestitam. Pri nas ni bilo nobene hudobije. Lepo je, da oba starša, četudi ne ostaneta skupaj, razmišljata o blaginji otroka. Če ni tako, imajo otroci velike travme,« je prepričana Ana, ki je že nekaj let srečno zaljubljena. S partnerjem za zdaj še nimata otrok.
Nakupovanje za dušo
»Včasih me malo stisne, da zamujam in da bi morala več narediti tudi v tej smeri. A vse pride ob svojem času, in tako je tudi prav. Zdaj se dobro počutim v svoji koži,« pravi igralka, ki seveda razmišlja tudi o staranju. »Ni prijetno, ko vidiš, da gredo kilogrami hitreje gor in počasneje dol, da imaš razne težave, in se sprašujem za nazaj, ali sem ravnala prav, bi morala kaj drugače …« je iskrena. Zna se sprostiti in odmakniti od vrveža ter se posvetiti svojim ljudem, ki jih ima rada. Vsake toliko pa si privošči tudi kakšen odklop: njen je nakupovanje. »Čeprav sovražim nakupovanje, je to moja razvada. Najraje bi samo kliknila na računalniku, pa bi mi vse prinesli po mojih željah in v pravih številkah. Malokrat grem po trgovinah. Vendar se mi zdi, da svoj stres, slabo voljo in navsezadnje tudi srečo zaznamujem z obiskom trgovin. Velikokrat si v petih minutah kupim kakšno obleko. Doma imam kup oblek in vsakič, ko se selim, se primem za glavo, da sem kot hrček. To je navlaka, ki na koncu postane tudi duševna,« je prepričana. Zato se ji zdi, da ko bo mama, bo na nekoga (dojenčka) bolj gledala kot nase. »Krasen trenutek materinstva je tudi, da začneš na nekoga bolj gledati kot nase. Če ne prej, si bom takrat kupila kaj manj,« se smeji Ana, ki se je v življenju velikokrat selila, a ji še ni uspelo kupiti svojega stanovanja. Zato jo boste pogosto srečali na poti med Ljubljano in Mariborom.
