Violinistka Lana Trotovšek je ena naših najuspešnejših solistk. Od leta 2005 živi v Londonu, kamor se je preselila zaradi študija na Trinity Collegeu, na katerem zdaj poleg nastopanja v raznih sestavih tudi poučuje. Med študijem je spoznala člana dueta 2Cellos Stjepana Hauserja, s katerim sta bila tri leta tudi par in s katerim sta v stikih še vedno.
»Nekajkrat na leto se pokličeva, sicer pa je on tako zaposlen, da ga nočem motiti. Pa tudi jaz sem. Zdaj je zelo malo priložnosti, da se dobimo. Sem pa zelo vesela za to, kar mu je uspelo,« pravi Lana. Da bi šla po njegovi poti, pa ni nikoli razmišljala. »To me ne veseli preveč. Sicer imam rada tudi pop glasbo, nisem pa razmišljala o tem, da bi jo sama igrala, ker se mi zdi, da se najbolj ujamem s klasiko.«
Lani je bila glasba položena že v zibko, saj se je rodila v glasbeni družini. Violino je začela igrati pri štirih letih. »Nikoli nisem razmišljala, da bi počela kaj drugega, ker sem že od malega kar naprej okoli sebe poslušala glasbo. Mama je ves čas igrala na violončelo in na klavir, oče pa je kar naprej vadil klarinet. Da igram violino, se mi je zdelo nekaj čisto navadnega. Mislila sem, da to vsak počne,« se spominja. Čeprav violino zdaj igra že trideset let, pa skorajda ne mine dan, da je ne bi prijela v roke. »Vadim skoraj vsak dan. Koliko časa, je odvisno od projekta in količine novega programa. Na čisto običajen dan brez kakšnega zelo pomembnega koncerta v kratkem vadim vsaj štiri ure, da ohranim neko stabilnost. Če se bliža kakšen zelo pomemben koncert, pa na dan vadim od šest do osem ur. A jaz to zelo rada delam. To zame ni delo, to je zame kot konjiček, in če mine kakšen dan, da nisem z violino, potem se ne počutim ravno dobro.«
V najstniških letih je sicer zaradi bolezni morala brez njej ljubega glasbila zdržati pol leta. »Ko sem bila stara dvanajst let, sem bila v bolnišnici zaradi kolkov, in takrat šest mesecev nisem prijela violine v roko. Bila sem namreč priklenjena na posteljo, nisem mogla niti hoditi. Po eni strani sem bila tega malo vesela, sčasoma pa sem violino že tako pogrešala, da sem mamo prosila, da mi jo prinese v bolnišnico. Mogoče je v redu, da sem takrat imela ta odmor od violine, ker sem res začutila, da jo pogrešam,« razmišlja Lana, ki na srečo težav s kolki potem ni več imela.
Violino 34-letnica s seboj vzame tudi na dopust, za vsak primer, če bi jo prijelo, da bi jo vzela v roke, sicer pa ta čas izkoristi za počitek in se poskuša čim bolj umakniti od glasbe oziroma čim manj premišljevati o njej. Letošnje počitnice je z zaročencem, flavtistom Borisom Bizjakom, tako kot že vrsto let prej, preživela na Hrvaškem, kjer ima njena boljša polovica apartma, zelo pa je bila vesela tudi, da jo je v Londonu po petih letih obiskala mama, s katero sta se nato odpravili na potep po Angliji, za dva dni pa sta jo mahnili še v Pariz. Poleg družine Lana iz Slovenije najbolj pogreša naravo, predvsem gore, in pitno vodo iz pipe.
V domovino se sicer pogosto vrača, vsaj na vsake dva meseca. Tudi zaradi dela, saj poučuje oziroma asistira na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vendar pa odločitve za selitev v London ne obžaluje. »Življenje tu je sicer precej bolj hitro in vse je bolj usmerjeno na delo. Sem pa v Londonu veliko bolj povezana z glasbeniki, z ljudmi, ki jih zanimajo enake stvari kot mene, zato se je tam lažje uskladiti za bodoče projekte. Veliko lažje kot v Sloveniji. V Londonu živi veliko mednarodnih glasbenikov,« pravi violinistka, ki si baterije za vaje in nastope najbolje napolni s sprehodi. »Živim zraven Greenwich parka, ki je res prelep del Londona. Najraje se sprehajam po parku oziroma ob Temzi. Ob tem se najbolj sprostim. To mi da energijo za naprej.« In ravno energije bo potrebovala v izobilju, saj jo jeseni čakajo številni novi projekti. Septembra se odpravlja na turnejo po Bolgariji, oktobra pa na Japonsko. »V Sofiji in v Varni bom nastopila s pianistom Ludmilom Angelovom, s katerim trenutno snemava ploščo za londonsko založbo Toccata Classics, v Nagoji, Kjotu in Tokiu pa z japonsko pianistko Joko Misumi in svojim zaročencem,« se nasmehne Lana, ki ušesa poslušalcev boža na violini, ki jo je leta 1750 v Trevisu izdelal Pietro Antonio dalla Costa, na katerega je prisegal tudi sloviti Mozart. Zanjo jo je pred leti kupil mecen, saj si sama takrat takšne dragocenosti ni mogla privoščiti, zdaj pa mu jo je že odplačala.
