Tik pred začetkom evropskega prvenstva je naš odlični košarkar Goran Dragić dobil svojo slikanico z naslovom Goran, legenda o zmaju. Njen avtor je Primož Suhadolčan, za ilustracije pa je poskrbel Matej de Cecco. Goran je za slikanico, ki opisuje njegovo življenjsko pot od otroštva do igranja v ligi NBA, sam napisal predgovor.
Goran Dragić, ki je legenda in vzor mnogim otrokom in mladim, se je takoj lotil projekta, saj mu je bila zamisel zelo všeč. »Pravljice sem imel rad že kot otrok, pravljične pustolovščine pa so me spremljale tudi v resničnem svetu, predvsem na igrišču. Tam sem velikokrat spoznal, da pravljice le niso vedno izmišljene in neresnične. Na igrišču ne šteje le žoga v rokah, treba se je truditi s srcem. V pravljicah so poudarjene mnoge vrednote, kot so sodelovanje, ekipni duh, marljivost, sprejemanje porazov in prijateljstvo, in prav te veljajo tudi v košarki. Brez vsega tega športa ne bi bilo.«
Pravljice pa imata rada tudi njegova otroka. »Če le utegnem, jima prebiram pravljice, največkrat v angleškem jeziku, saj si tako tudi sam izboljšujem angleščino. Mateo, ki je star štiri leta, že veliko sprašuje in ga ne moreš kar tako vleči za nos, medtem ko dveletna Victoria vsega še ne razume dobro. Sicer pa se z otrokoma doma pogovarjamo v slovenskem jeziku.«
Na predstavitvi slikanice je Gorana spremljala tudi žena Maja, ki je posebej za Zvezde spregovorila o njihovem življenju v Ameriki: »Američani so bolj odprti, nemalokrat se zgodi, da pride sosed na dvorišče in te pozdravi, se predstavi. Pri nas se še sosedje v bloku velikokrat ne pozdravljajo. Seveda pa so tudi razlike med Miamijem in Ljubljano. Sama sem se na ameriški način življenja že navadila, ravno tako tudi, da imajo Gorana za zvezdnika. To je nujno zlo, in ko si občasno kdaj vzameva čas zase ter greva na večerjo, ni najbolj prijetno, ko mora deliti avtograme. A to je Gogi, ki nikomur ne bo rekel ne.«
Maja ima seveda veliko dela z otrokoma. »Mateo je sicer v vrtcu, kjer govorijo angleško, naučil pa se je že malo italijansko in špansko. Kot kaže, mu gredo jeziki dobro v uho, čeprav se zgodi, da večkrat vse skupaj med seboj malo pomeša.« Tudi na dolge poti z letalom sta se otroka že navadila. Družina se namreč vsako poletje vrne domov v Slovenijo. »Letalo in na splošno potovanja dobro prenašata, midva z Goranom pa morava kar dobro poskrbeti za logistiko, saj si lahko predstavljate, koliko prtljage je treba vzeti s seboj za tri mesece, ki jih preživimo v domovini.« Maja Gorana spremlja tudi na igrišču. »Vsekakor vedno navijam in držim pesti zanj. Je pa vse odvisno od tega, kje sem, doma ali v dvorani, kjer je navijanje popolnoma drugačno, bolj živahno in doživeto. Vedno pa me je tudi malo strah, da se Goranu ne bo kaj zgodilo, da na tekmi, pa tudi na katerem od treningov ne bo staknil kakšne poškodbe.«
Goran pa je za konec dodal, da ga družina osrečuje in mu pomeni največ na svetu ter da kljub napornim treningom in tekmam vedno komaj čaka, da pride domov k njim. »Takrat pozabim na utrujenost in si z veseljem z otrokoma ogledamo kakšno risanko ali preberemo pravljico,« sklene svojo misel velika zvezda letošnjega evropskega prvenstva.
