Letos mineva natanko trideset let od nastanka skupine Victory, ki je zagotovo ena najuspešnejših in najkakovostnejših pop zasedb na našem glasbenem prizorišču. Uspešnicam, kot so Zelena dolina, Dan brez tebe, Le povejte ji in Ukal bi, se bo kmalu pridružila še najnovejša Ljubezen niso metri, za katero je zasedba že posnela tudi videospot.
Od samega začetka je bilo nekaj jasno – uživati na odru in poskrbeti, da bo dobro tudi tistim pod njim. In prav to zasedbi ves ta čas tudi uspeva. »Najprej je bila skupina Šarm, katere član sem bil tudi sam. Ko smo odšli na morje, so si nas tam ogledali menedžerji, ki so nas želeli povabiti na nastope po Evropi. Zato smo spremenili ime v bolj mednarodno, saj Šarm ni bilo najprimernejše ime za skupino, ki nastopa v državah, kjer šumnikov ne poznajo. Tako je nastala skupina Victory,« se začetkov spominja kitarist Miki Vlahovič, ki je s pevcem in bas kitaristom Robertom Dragarjem ustanovni član zasedbe. Nekaj članov se je v skupini skozi leta sicer zamenjalo, tako da jo zdaj sestavljajo še Boštjan Zupančič (klaviaturist, v skupini je že 28 let), harmonikar Tomo Primc (pridružil se je pred tremi leti) in bobnar Matija Kač, ki je s skupino dobro leto.
Glasbeniki so se v teh letih dobro spoznali, Miki pa pravi, da bi odnos lažje primerjal z odnosi v manjšem podjetju kot z družinskimi odnosi. »Lahko nas primerjam z uspešnim, majhnim podjetjem, kot so bila včasih, ko so še imela skupinski duh. Včasih bi sodelavci dali drug za drugega roko v ogenj, danes tega ni več. No, razen v našem primeru. Na nastopih se še vedno zabavamo, kar opazijo tudi ljudje. Z leti se je spremenilo le to, da smo nekoč gledali predvsem na to, kaj in kako bo kdo odigral, zdaj pa komaj čakamo, da se bo kdo zmotil, da se potem lahko norčujemo iz njega. Ko se enkrat zmotiš, je to fušanje, ko se zmotiš dvakrat, potem je to jazz. Mi vsi smo jazzisti,« smeje se pojasni Miki in doda: »Ko sem na odru, ne razmišljam, ali bo kdo nekaj naredil, saj dobro vem, da bo to narejeno. Zdaj lahko skrbim za svoje delo in zabavam ljudi. Včasih smo pazili drug na drugega, da je vse skupaj dobro zvenelo.«
Boštjan Zupančič – klaviature
»Zmagovalca se počutim vsak dan, ko vstanem in se pogledam v ogledalo,« pravi Boštjan, ki se z drugimi člani skupine dobiva predvsem zaradi poslovnih dejavnosti in nastopov. »Ne hodimo skupaj na morje, nimamo skupnih praznovanj, ne gremo na ribolov, v kino … Se pa dobivamo in skupaj kujemo načrte, vaje, koncerte, rešujemo problemčke …« V prostem času je zelo športno aktiven. »Ukvarjam se s fitnesom, hodim v hribe, berem knjige, kuham in sem psiholog vsem okoli sebe,« pravi Boštjan, ki ga starši podpirajo pri karieri, svoje družine pa še nima.
Robert Dragar – bas kitara in vokal
»V življenju mi je bilo dano, da sem rojen kot zmagovalec. Naj pojasnim: mnogo se jih je borilo, da bi ustvarili čudež – novo življenje, samo jaz sem bil v takratnem poskusu uspešen, in tukaj sem z vami in za vas,« pravi Robi, ki od glasbe in za glasbo živi že več kot 28 let in upa, da mu bo dano še naprej tako. »Domačim je to naše početje normalno, saj so navajeni tega ritma in obrnjenega delovnika, se pravi ko je vikend, oni počivajo, mi delamo, in obratno.« Najbolj ponosen pa je pevec na svojo šestletno punčko Stelo, ki gre letos v prvi razred osnovne šole. »Rada ima glasbo, ples in zelo rada prisluhne, če se kaj novega dogaja z našo skupino. Za razvijanje talenta pa je še čas. Že od začetka je glasba del mojega življenja in to je del mene. Me osrečuje in mi daje zadovoljstvo. Nastopi so pa seveda naporni in terjajo kar ogromno energije, ki pa jo potem čez teden nabiram nazaj.«
Miki Vlahovič – kitarist
»V naši družini imajo glavno besedo ženske, jaz pa imam zadnjo, ko rečem: Da, draga!« v smehu pravi ustanovni član zasedbe Miki, ki je seveda zelo zadovoljen s svojo prelestno ženo Petro, ki ga podpira pri vseh projektih in podvigih, seveda tudi glasbenih. Petra in Miki sta ponosna starša dveh postavnih otrok. Starejši Mark je že opozoril nase tudi na športnem področju, saj je izjemno nadarjen hokejist. Verjetno tudi zato, ker je v Zalogu, kjer imajo hišo, drsališče, kjer si je pridobival izkušnje že od mladih nog. Najmlajša članica družine pa je Tia, ki je pred kratkim s skupino Bolero postala državna prvakinja v plesu.
Tomo Primc – harmonika
Tomo zase pravi, da se s preostalimi člani dobro ujame, tako da se družijo tudi v prostem času. »Z Boštjanom hodiva v hribe, Robi dobro kuha in tudi povabi, Miki pa že dolgo obljublja igro tenisa, na katero še čakam,« pojasni glasbenik, ki ima sicer svojo zasebno glasbeno šolo, v kateri tudi poučuje. Pravi, da ga domači spodbujajo pri glasbenih aktivnosti in mu včasih dajo celo kak dober nasvet. Svoje družine še nima in je trenutno samski.
Matija Kač – bobni
Na vprašanje, ali se zmagovalno počuti samo na odru s skupino s tem imenom ali tudi sicer, Matija odgovori takole: »Vedno se počutim zmagovalno – tako na odru kot vsakodnevno s svojo družino in dobrimi prijatelji.« Poleg glasbe ima še redno službo, večino prostega časa pa posveti družini. »Glasbena kariera je bila vedno moja želja, ki sem jo negoval že od otroških let, tako da nadaljujem družinsko tradicijo od svojega očeta (Brane Kač) in jo tudi predajam počasi naprej sinu Alenu, ki občasno z velikim veseljem nastopa z našo skupino Victory.« Z ženo Patricijo imata poleg sina še hčerko Aleo. »Petletni Alen najraje igra bobne, s kitaro stopi na oder, zraven vadi še klavir in zelo rad poje. Najraje Zeleno deželo. Dveletna Alea rada poje in seveda zelo rada pleše. Posnema svojega bratca in že kaže sledi glasbenega talenta.«
