Trenutno v Mestnem gledališču ljubljanskem že študira za novo predstavo, s katero bo navduševala jeseni. Toda Judita kljub nadarjenosti za igro, ki jo je pokazala že v šoli, sprva sploh ni razmišljala o igralstvu.
»Kot otrok se v svoji primarni družini nisem najbolje znašla. Imam leto dni starejšega brata, s katerim sva skupaj odraščala. Bili smo povsem povprečna družina. Sedemdeseta in osemdeseta leta so bila krasna za odraščanje, saj smo imeli otroci veliko svobode. Morda se beseda tovarištvo sliši preveč sterilno, vendar je bilo takrat veliko generacijskega duha in pripadnosti,« se spominja Judita, ki je bila v osnovni šoli prav dobra učenka, nikoli odlična, vendar tudi nikoli slaba. »V šoli sem nastopala kot vsi drugi, nikoli pa se nisem posebej izkazala. Plesali smo folkloro v narodnih nošah, kar se nam je takrat zdelo smešno. Pri folklori sem bila fant, ker sem bila visoka, fantov pa je bilo premalo. To je bila moja prva vloga,« se spominja. V tretjem razredu osnovne šole je s sošolko Jasno pripravila igrico. »Imela sem občutek, da me vleče v igralsko smer, po drugi strani pa so mi dopovedovali, da si tako in tako vse deklice želijo biti igralke ali stevardese. To željo sem zato malo potlačila in odšla na gimnazijo.« Prav v gimnazijskih letih pa je prvič dobila vlogo v filmu Moja draga Iza. »Zraven gimnazije Poljane je bil takrat Viba film, zato so iskali igralce kar na najbližji šoli. Ko so nas posneli in pofotografirali, me je poklical Vojko Duletič in mi ponudil naslovno vlogo Ize. Duletič je snemal zelo umetniške filme, zato se je Iza prikazovala kot sanjski element, brez teksta. Snemali smo dva ali tri dni, meni pa se je zdelo zelo fino.«
Kaj bo delala vse življenje
Kljub tej lepi izkušnji je po gimnaziji na filozofski fakulteti študirala slavistiko in sociologijo. »Za ta študij sem se odločila, ker me je to zanimalo. Že kot otrok sem požirala knjige in jih prebrala ogromno, vendar brez kakšnega sistema. Kot otrok sem bila veliko bolna in zato kar nekaj časa po bolnišnicah, in takrat sem brala. V meni je bila lakota po nečem in to sem našla v literaturi. Tudi s profesorjem slovenščine v gimnaziji sva se dobro ujela, zato je bila to logična izbira študija. Za sociologijo pa sem se odločila, ker sem morala izbrati še drugo smer, in lahko rečem, da je bila to ena mojih najboljših odločitev v življenju. Sociologija je bila ultimativna univerza, saj so nas gnali k razmišljanju in polemiziranju, za kar si potreboval veliko znanja. Naučiti smo se morali argumentirati, poslušati, učiti … Končala sem dve leti študija, potem pa sem začela razmišljati, da bom to morala početi vse življenje. Zgrabila me je groza. Nisem si znala predstavljati, da bi bila učiteljica slovenščine, veliko bolj bi mi bilo všeč delo v kakšni knjižnici. A odločila sem se, da bom poskusila še kaj drugega, zato sem šla.«
Judita je že takoj na začetku študija začela delati na radiu Študent, tam pa je spoznala Jonasa Žnidaršiča. »Ko je Jonas nesel papirje za sprejemni izpit na AGRFT, je spodbudil tudi mene, da sem naredila enako. Skupaj sva šla na sprejemne in bila oba sprejeta. Študirala sva skupaj z Maticem Rozmanom, Borisom Kerčem, Vesno Jevnikar, Mojco Partljič, Gojcem Lešnjakom in Majo Sever. Štiri leta smo imeli istega profesorja, kar se mi ni zdela najboljša odločitev, saj je prišlo do zasičenosti. V četrtem letniku se je tako Matic Rozman sporekel s profesorjem, ta nas je zato zapustil in ostali smo brez diplomske predstave, jaz pa sem bila že noseča … Pozneje sem diplomirala s Šedlbauerjevo predstavo. Bili so revolucionarni časi, mi smo izvedli bojkot, posledica pa je bila, da nobeden od nas vse leto po diplomi ni dobil službe v Ljubljani,« se spominja igralka, ki si je takrat želela v Dramo ali pač nekam čim bližje doma. »V Kranju so me bili zelo veseli, vendar je bilo to zame daleč, saj sem že imela otroka. Ker živim v središču mesta, sem imela do vsakega ljubljanskega gledališča pet minut, jaz pa sem se morala voziti v Kranj … A tudi to se je pozneje izkazalo za eno najboljših odločitev v življenju, saj je bil tam umetniški vodja Matija Logar, ki je vame verjel celo bolj, kot sem verjela sama vase. Matija Logar si je upal z nami, ki še nismo imeli izkušenj, delati najboljše tekste, povabiti najboljše režiserje in najboljše slovenske igralce kot goste! Bili smo izredno uspešni, imeli smo velike uspešnice, igrali smo tudi po sto dvajset predstav. Igrala sem z Valičem, Cavazzo, Šugmanom, občinstvo pa me je imelo rado,« se spominja časa, ko je bila zaposlena v Prešernovem gledališču Kranj.
Čas za spremembo
Toda potem je prišel čas za spremembo. »V majhnem okolju hitro pride do prenasičenosti. Bila sem v najlepših in najustvarjalnejših letih. Čeprav nisem imela zvez, sem se odločila, da grem in skušam priti v Ljubljano. A provincialnih igralk ljubljanski teater ne povoha! Kljub temu sem pustila službo v Kranju, še preden sem imela drugo, saj nisem mogla več dihati. Takratni mož me je podpiral. In prav takrat, ko sem dala odpoved, sem dobila Prešernovo nagrado, česar sem bila tako vesela, da sploh ne morem povedati, vendar se tudi zaradi nagrade nisem premislila. Za prehodni čas sem se dogovorila, da bom igrala še v preteklih predstavah, zato sem bila finančno preskrbljena, vmes pa sem veliko snemala. Leto dni in pol sem bila na svobodi, potem pa me je Šedlbauer povabil v Mestno gledališče ljubljansko. Zdaj sem tukaj in ne grem nikamor več,« je odločena.
Kljub številnim nagradam je Judita bolj kot na kariero ponosna na svojega sina Blaža. »Vsaka mama želi vse najboljše za svojega otroka. Vedno se primem za glavo, ko mi starši razlagajo, da so s svojimi otroki prijatelji. Jaz sem mama in mama zahteva od otroka tudi stvari, ki tisti hip niso popularne. Ne vem, ali sem bila stroga, trudila pa sem se, da bi bila dosledna, kolikor je to pač dopuščal moj značaj,« pojasnjuje svoj pogled na vzgojo. Čeprav se je z Blaževim očetom razšla, sta sodelovala pri vzgoji in tudi zato je danes ob pogledu na postavnega sina lahko samo nadvse zadovoljna.
