AUTO BILD Slovenija, št. 107, maj 2015
Testni space star je bil v zanimivi, za nekatere malo preveč kričeči zeleni barvi. Čisto v duhu pomladi, ko ozelenijo tudi drevesa in travniki. Kmalu nam je bilo jasno, da ta avto potrebuje tako barvo. V nasprotnem primeru bi lahko ostal zelo neopažen. Čeprav je zvezda, se za njim ne bodo ozirali radovedni obrazi, saj je oblikovan zelo nevpadljivo. Prednji del z velikimi žarometi in ozko masko deluje simpatično in veselo. Nekaj dodatkov iz kroma mu dviga ugled. Z dolžino 3,7 metra sodi med majhne avtomobile, a ima kljub temu po dvoje vrat na vsaki strani.
Enostavno oblikovanje stranske linije se nadaljuje tudi na zadku. Zanimiv detajl je zadnji spojler nad prtljažnimi vrati. Atraktivno oblikovan je navdušil tudi našega fotografa. Pločevina je tanka, kar se odraža s kovinskim zvokom pri zapiranju vrat. Vrhunska ni niti zvočna izolacija. Ob vsem tem se kar samo ponuja vprašanje, kako varen je ta avto. Tu smo lahko pomirjeni. Čeprav daje občutek krhkosti, je avto na testih NCAP dobil štiri zvezdice. To, da so avto dodobra polikali, obenem prinaša precejšen prihranek na teži. Avto namreč tehta le 845 kilogramov. Tako ima motor veliko lažje delo in je tudi dokaj varčen.
Majhna kolesa so potisnjena v skrajna robova, da lahko malček sprejme tudi pet potnikov. Dostop v avto je enostaven, saj se vrata odpirajo pod dovolj velikim kotom. Prvi pogled v notranjost ne navduši preveč. Prevladujeta namreč sivina in črnina. Zagotovo bi bil avto že z nekaj barvnimi dodatki veliko bolj atraktiven. Tako pa ostaja skromen in nekako sramežljiv.
Sedeži so preprosto oblikovani, o kakšnem bočnem oprijemu lahko le sanjamo. A se na njih ne sedi tako slabo, kot bi morda pričakovali. Space star tudi ni dirkalnik, zato trenutkov, ko bi vam telo sililo s sedeža, ne bo ravno veliko. Trikraki, v usnje oblečeni volan je prilagodljiv le po višini, a z nekaj poizkusi premikanja sedeža in volana voznik najde zadovoljiv položaj.
Za volanom se nahaja velik merilnik hitrosti, ki ima v spodnjem delu zaslon, ki ponuja nekaj osnovnih informacij potovalnega računalnika. Žal ga je mogoče upravljati le s tipko, do katere se pride skozi volanski obroč. Malce zoprno, a ker ne ponuja veliko podatkov, tudi ni potrebno kaj veliko prestavljati. Sredinski del armaturne plošče deluje precej impresivno. Tam se sta radijski sprejemnik in upravljanje klimatske naprave.
Vse objema gladka črna plastika, ki dviga splošni vtis. Armaturna plošča je sicer v celoti izdelana iz trde plastike, ki se nadaljuje tudi na oblogah vrat. Prednost tovrstnega materiala je v vzdrževanju, saj je za čiščenje dokaj nezahteven in to nekateri znajo ceniti.
Zvok iz radijskega sprejemnika je sprejemljiv, še najbolj nas je jezil slab sprejem. Težava bi lahko bila v slabem sprejemu antene, ki se je na zadnjem delu strehe. Čeprav gre za osnovni radijski sprejemnik, smo z njegovim upravljanjem izgubili kar nekaj časa – ni tako logično in enostavno. Ima pa avto tudi nekaj prijetnih pripomočkov. Samodejna klimatska naprava deluje brezhibno, luči se iz dnevnih v pozicijske preklopijo samodejno, prav tako samodejno pa bodo svojo vlogo opravili tudi brisalci, ko bo na vetrobranskem steklu dovolj kapljic.
Še ena pozitivna stvar. Prostor. Tega je tudi zaradi enostavnega oblikovanja več, kot bi ga v majhnem avtomobilu pričakovali. Na zadnji klopi je dovolj prostora za noge in glavo, pa čeprav je oseba nekoliko višja od 1,80 metra. V tem avtu se lahko zelo spodobno vozijo tudi štirje odrasli. Prtljažnik z osnovno prostornino 235 litrov ne sodi med večje, ga je pa mogoče s polovičnim podiranjem naslonjala zadnje klopi nekoliko povečati. V osnovni verziji bo uspel prepeljati kakšno potovalko in večino nakupovalnih vrečk povprečnega slovenskega tedenskega nakupa. Pa saj temu je avto v prvi vrsti tudi namenjen.
Sedaj pa še najboljši del tega avtomobila. To je motor. Gre za bencinski trivaljnik prostornine 1,2 litra in moči 59 kW. Motor je neverjetno živahen, kar se odraža predvsem v mestu, kjer so njegovi pospeški izjemni. Tudi na avtocesti bo zelo hitro dosegel najvišjo dovoljeno hitrost, po tovarniških podatkih je zmožen vozilo pognati do 180 km/h. Zaradi slabše zvočne izolacije premosorazmerno s hitrostjo raste tudi trušč v kabini. Zato je avto najprijaznejši ravno v mestih in na cestah, kjer hitrost ne preseže 100 km/h.
Na srečo je to kar večina cest v Sloveniji. Motor tudi ni požrešen. Resda potovalni računalnik ponuja le podatek o trenutni povprečni porabi, ki se po vsaki zaustavitvi motorja ponastavi, a smo z nekaj spretnosti in uporabo matematike izračunali, da nam je na testu postregel s povprečno porabo 5,8 litra bencina na 100 km. Tovarniški podatek je 4,3 litra. Zdi se nam verjetno ob zmerni vožnji izven mesta. K ugodni porabi pripomore start-stop sistem, voznika pa k varčni vožnji usmerja prikazovalnik na armaturni plošči.
Space star sploh ni slab avtomobil. Žal je vizualno nevpadljiv in nekoliko sramežljiv. Zaradi tega mu bo "ušel" marsikateri potencialni kupec. V živo zeleni barvi pa vzbuja nekaj več pozornosti in privabi kakšnega radovedneža več. Če se ta odloči, da ga preizkusi, ga utegne tudi prepričati k nakupu. Poleg dobrega motorja je zanimiva tudi cena.
Avto je na našem trgu še vedno na voljo s promocijskim popustom v višini enega tisočaka. Tako motoriziran space star, kot smo ga imeli na testu, in s paketom opreme Invite ima ceno 10.290 evrov. Če odštejemo popust, je lahko vaš za manj kot deset tisočakov, to pa je že razlog za razmislek. Tale malček je lahko zelo prijazno mestno vozilo, ki mu ne bo odveč narediti tudi kakšen nedeljski izlet na podeželje.
TEHNIČNI PODATKI
Mitsubishi space star 1.2
3-valjni bencinski * delovna prostornina 1193 cm3 * moč 59 kW (80 KM) pri 6.000 vrt./min * največji navor 106 Nm pri 4.000 vrt./min * 5-stopenjski ročni * D/Š/V 3.710/1.665/1.505 mm * medosna razdalja 2.450 mm * teža 845 kg * prtljažnik 235–912 l * rezervoar za gorivo 35 l * 0–100 km/h v 11,7 s * končna hitrost 180 km/h * EU-kombinirano 4,3 l bencin/100 km * CO2 100 g/km
