Resnična zgodba nekega bolnika
Zbolel je za rakom pljuč, ker je bil ta v zadnji fazi, odkrit prepozno, je bilo tudi zdravljenje neuspešno. Po zaključenem zdravljenju, ko je že popolnoma upehal, ko je njegovo telo postalo tako slabotno, da ni zmoglo več, je ostal v domači oskrbi. Zanj so skrbeli družinski člani. Ti so vložili tudi vlogo za pomoč in postrežbo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Bolnik je, po ocenah osebnega zdravnika, potreben pomoči in postrežbe drugega za opravljanje večine življenjskih potreb.
Vloga je bila oddana na ZPIZ, počakati je bilo potrebno na izvedensko mnenje invalidske komisije, da bi bila vloga za pomoč in postrežbo potrjena. A na komisijo je potrebno počakati kar nekaj tednov. V temu primeru je komisija javila, da prihaja, na dan pogreba opisanega pacienta. Potrebovali so skoraj dva meseca od oddane vloge, medtem pa je pacient že umrl. Ker pacienta invalidska komisija ni več mogla videti in oceniti njegovega dejanskega stanja, so izvedensko mnenje podali na podlagi osebnega zdravnika in zadnjega izvida, ki ga je pripravila bolnišnica po zaključenemu zdravljenju.
Najprej pa nas je zanimalo, zakaj traja toliko časa, da invalidska komisija opravi svoje delo. Primer, da pacient prej umre, kot jim uspe opraviti svoje delo, ni osamljen.
To vprašanje smo poslali na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prejeli pojasnilo:
»Če je za ugotovitev pravic potrebno izvedensko mnenje, mora pristojni organ zavoda izdati odločbo najpozneje v štirih mesecih od dneva uvedbe postopka. Čas trajanja postopka za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je odvisen tudi od sodelovanja zavarovanca oziroma upokojenca ter njegovih zakonitih zastopnikov v postopku. V nekaterih primerih svojci ne sporočijo, kje upravičenec začasno biva (v katerem domu starejših občanov oz. ali so ga od tam preselili v drug dom, ali je v bolnišnici, ali preseljen k drugemu svojcu idr.), tako da zdravnik izvedenec, ki opravlja obiske na domu in domu starejših občanov, ne najde upravičenca na naslovu, s katerim razpolagamo, in ne more opraviti osebnega pregleda. Pridobivanje dodatnih informacij o začasnem bivališču in ponovni obisk pa podaljšata čas trajanja postopka. Prav tako podaljša trajanje postopka dopolnjevanje dokumentacije, do česar prihaja pogosteje, odkar upravičenci vlagajo zahtevke sami.«
V navedenem primeru s strani upravičenca ni bilo nikakršnih zapletov, vloga je bila popolna, invalidska komisija je vedela, kje pacient leži, pa je vseeno trajalo do njihovega klica, ne prihoda, več kot sedem tednov.
Najvišjega zneska dodatka za pomoč in postrežbo ne prejme vsak
Če se navežemo še malo na zgornji, resnični primer: Bolnik je obležal na postelji zaradi zadnjega stadija raka, zdravljenje je bilo zaključeno, bil je le še v fazi lajšanja bolečin in ni več mogel skrbeti zase, je pa ostal v domači oskrbi, zanj so skrbeli svojci. Njegova bolezen je bila iz dneva v dan hujša, vse težje in vse manj je opravljal osnovne življenjske potrebe. Invalidska komisija pa je na podlagi poročil odločila, da mu pripada najnižji znesek za pomoč in postrežbo, to je 146,06 evrov mesečno ali 4,87 evra na dan.
Na ZPIZ smo vprašali, komu pripada najnižji znesek za pomoč in postrežbo. Odgovorili so: »Najnižji znesek dodatka za pomoč in postrežbo znaša 146,06 evra mesečno. Do njega so upravičeni upokojenci, ki potrebujejo pomoč drugega pri opravljanju večine, v zakonu navedenih osnovnih življenjskih potreb, ali kot težji psihiatrični bolniki potrebujejo stalni nadzor drugega. Do takšnega dodatka so upravičeni tudi slabovidni zaposleni zavarovanci.«
Koliko pa znaša najvišji znesek in kdo je do njega upravičen?
»Najvišji znesek dodatka za pomoč in postrežbo znaša 418,88 evra mesečno, do njega pa so upravičene najtežje prizadete osebe, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb ter ob 24-urnem laičnem nadzoru svojcev tudi obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege, ki jo izvaja zdravstveni tehnik ali priučeni svojci s potrdilom, da so za ta opravila usposobljeni,« so pojasnili na ZPIZ.
Na dan ste lahko vredni 103,12 ali pa 4,87 evrov
Vsaj tako meni država. Svoje državljane takrat, ko zbolijo, ko potrebujejo pomoč drugih, vrednoti po tem, kdo jim pomoč nudi.
Če bi bolnik, ki smo ga opisali zgoraj, izbral, da bo zadnje tedne svojega življenja, potem, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno, preživel v bolnišnici, bi država zanj namenila 3.093,6 evra na mesec, kar znese 103,13 evrov na dan in ne le 4,87 evra na dan, kolikor ga je država ovrednotila, ker je svoje zadnje dni preživel v domači oskrbi.
Da je to res, nam je pojasnil tudi predstavnik za javnost iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Povedal je: »Če gre za neakutno bolnišnično obravnavo, (ko ne gre več za zdravljenje), se zdravstvena nega in paliativna oskrba v bolnišnici obračuna 103,12 eur*na dan.« Kar znaša 3.093,6 evrov mesečno.
*gre za povprečno ceno z dne 1. 6. 2016, ki velja tudi na današnji dan.
A tudi v domači oskrbi je bolnik deležen zdravstvenega osebja. V našem primeru, ki smo ga opisali zgoraj, je k pacientu enkrat tedensko, v zadnjih tednih pa tudi dvakrat tedensko prišla diplomirana medicinska sestra, oskrbela je pacienta, pri njem ostala največ eno uro, nato pa odšla k drugim pacientom. Teh je imela vsak dan veliko. A tudi to ni brezplačno, država vrednoti obiske pri pacientu na domu sledeče:
»Patronažni obisk pri obravnavi bolnika v zadnjem življenjskem obdobju (paliativna obravnava), je ovrednoten na 38,30 eur, če storitev opravi dipl. med. sestra in 27.35 eur če storitev opravi zdravstveni tehnik. Tej vrednosti je potrebno prišteti še 7,96 eur če gre za obravnavo v oddaljenem kraju, ki jo opravi dipl. med. sestra in 5,53 eur če storitev v oddaljenem kraju opravi zdravstveni tehnik,« so pojasnili na ZZZS.
Iz vsega opisanega pa lahko sami izračunate, da pacienti na domu »porabijo« z vso pomočjo, ki jo dobijo od države, le polovičen znesek ali manj, kot ga prejmejo bolnišnice. Četudi bi zgoraj navedeni zdravstveni delavci vsak dan v mesecu obiskali hudo bolnega na domu. Davkoplačevalci se zato upravičeno lahko sprašujemo, kam torej gre ves ostali denar?
Zdravstveni pripomočki
Bolnik, ki ne more več opravljati osnovnih življenjskih potreb, potrebuje tudi zdravstvene pripomočke. V zgoraj navedenem primeru je ZZZS krila sledeče: pladenj za hrano, blazina proti preležaninam, prenosno stranišče, trapez za dvigovanje in postelja. A postelja, ki jo krije ZZZS je sledeča:
»Na naročilnico za medicinski pripomoček za negovalno posteljo se v okviru cenovnega standarda ZZZS izposodi standardna (navadna) postelja. Postelja je kovinska s fiksno višino ležišča in ročno nastavljivim vzglavnim delom preko vitel ročice. Postelja je lahko na kolesih in v kolikor ima pacient tudi naročilnico za trapez in ograje, se mu brezplačno v okviru cenovnega standarda ZZZS zagotovijo tudi le-ti dodatki k negovalni postelji,« so pojasnili pri Soča opremi, d.o.o. in dodali še:
»Najpogosteje se pacienti ali njihovi svojci odločijo za izposojo električne negovalne postelje Economic II. Doplačilo za izposojo takšne postelje je 0,95 EUR z DDV/dan, če ima pacient naročilnico za medicinski pripomoček. V kolikor naročilnice nima, si lahko posteljo samoplačniško izposodi po ceni 1,40 EUR z DDV/dan. V obeh primerih je možen kasnejši odkup postelje po načinu, da se upošteva (odšteje od prodajne cene) vsa že plačana izposojnina. Največja prednost te postelje je, da je električno nastavljiva višina ležišča, kar omogoča enostavnejše presedanje oziroma premeščanje ter enostavnejšo nego pacienta v postelji, saj si lahko višino ležišča poljubno nastavljamo. Dodatno ima postelja tudi električno nastavljivo vzglavje, nožni del in antitrendelemburg položaj (poševni položaj). Postelja je v kombinaciji z lesom in je tudi bolj prijetna za domače okolje.«
Za takšno posteljo so se odločili tudi svojci umirajočega za rakom, saj so želeli, da svoje zadnje dni življenja ne bi ležal na kovinski in neudobni postelji. Zato so za izposojo postelje doplačali sami.
Ministrstvo za zdravje pa molči
Najbrž je edini pravi naslov, ki bi znal pojasniti to zmedo, ki bi znal utemeljiti, zakaj takšne razlike prejemkov za oskrbnike teh bolnikov, Ministrstvo za zdravje. To smo jih tudi vprašali, a žal, odgovora z njihove strani nismo prejeli. Zakaj na ministrstvu molčijo, si lahko zato razlagamo vsak po svoje. In obenem odganjamo misli, da jim za bolne državljane in davkoplačevalski denar ni kaj prida mar.
