Prijetna kraška vasica Dutovlje je dom Blaža Geca in njegove Monike, dekleta, ki mu je že v gimnaziji pognalo kri po žilah. »Bila je v prvem letniku, jaz pa v četrtem, ko sem spoznal, da mi je všeč. Ona seveda tega ni opazila, jaz pa sem jo zalezoval, a na tak prijeten in diskreten način. Poznal sem celo njen urnik, vedel sem, kje se giblje, in se običajno po naključju tam znašel tudi sam. A ona se name ni nič kaj dosti ozirala in kar dobrega pol leta sem se moral truditi, da me je opazila in da sva postala par. Čeprav sem takrat že bil v bendu, mi to pri njeni naklonjenosti ni prav nič pomagalo. Potem pa se je le omehčala, končno sem ji bil všeč in uradno sva postala par. Takrat si nisem mislil, da je prav ona tista prava, ki bo tako zaznamovala moje življenje. A kot kaže, sem imel srečo. Zavedam se, da razmerje z glasbenikom ni preprosta stvar, saj se ob koncih tedna namesto tistim, ki nam kaj pomenijo, posvečamo glasbi. Pa tudi glede ljubosumja je treba razčistiti. Priznam, da je na nastopih veliko deklet in zato tudi priložnosti, a mene, ki sem v resni zvezi, to ne zanima.«
Monika prizna, da je to, da je njen fant glasbenik, načelno ne moti, saj je takega ritma navajena že od samega začetka njune zveze. »Ko sem začela razmerje z Blažem, je bilo tako in takrat sem imela možnost, da to sprejmem ali ne. Po toliko letih menim, da sem se prav odločila. Blaž mi da vse tisto, kar ženska potrebuje. Njegova velika ljubezen pa je tudi glasba in ne vem, zakaj bi ga pri tem ovirala.«
Par priznava, da živita podobno življenje kot drugi pari. »Prva resna prelomnica je bila, ko sem šel študirat v Ljubljano. Ves teden se nisva videla, ob vikendih sem nastopal z bendom, veliko obveznosti pa sem imel tudi s študijem na fakulteti za šport. A Monika je vztrajala in me potrpežljivo čakala. Ko je tudi ona prišla študirat v Ljubljano, je bilo lažje. Poskusila sva biti vsaj malo skupaj, kolikor so nama seveda to dopuščale študijske obveznosti,« pravi Blaž in pojasni, da v Ljubljani z Moniko nista živela skupaj. »Pozneje sva bila pri nas doma, a kmalu sva si začela urejati svoje gnezdo. Obnovila sva staro hišo mojega dedka, tipično kraško hišo, ki nama ponuja veliko udobja in intime. Obnova je bila kar zahtevna, saj je hiša spomeniško zaščitena in je bilo treba upoštevati številna navodila pristojnih. V hiši sva leto dni in res se odlično počutiva. Uživala sva, ko sva jo opremljala. Prostori so veliki, svetli in zračni.«
Zaradi lepega doma ju tudi v svet ne vleče preveč. »Morda se komu zdi čudno, a res sva rada doma. Jaz ob vikendih igram in nedelje običajno prespim. Domov se namreč vračam v zgodnjih jutranjih urah. Dobro se moram naspati in si nabrati moči za nov delovni teden in obveznosti, ki jih imam v šoli. Monika je tega navajena, zato nedelje izkoristi za priprave na šolo. Je učiteljica slovenskega in italijanskega jezika in ima vedno veliko dela. Seveda pa to ne pomeni, da nikoli nikamor ne greva. Rada imava sprehode, greva v hribe, kolesariva, smučava.«
Blaž je športnik od nog do glave in redno rekreativno igra nogomet. Pravi, da ne prisega na to, da mora biti partnerica športnica, je pa dobrodošlo, saj potem lahko veliko stvari počneta skupaj. In z Moniko se tudi pri športnih aktivnostih odlično ujameta. »Zadnje leto sem bil zaradi razmer veliko doma, česar je bila vesela tudi Monika, a potem ko se je življenje v poletnem času nekako normaliziralo, je bilo konec te idile. Z Zvito feltno smo to izkoristili in imeli noro poletje, saj smo ogromno igrali. Zaradi tega sva si z Moniko privoščila le pet dni morja in to je bil ves najin dopust. Med krompirjevimi počitnicami sva šla še za dva dni v Rimske toplice, da sva izkoristila bone. Midva znava uživati v skupnih trenutkih, kar mi veliko pomeni.«
Kakšni pa so trenutki, ko je treba poprijeti za gospodinjska opravila? »Glede kuhanja je Blaž bolj slab in to tudi prizna, je pa, kot pravi, zelo zadovoljen z mojo kuhinjo, kar me seveda veseli, še zlasti zato, ker pri hrani ni preveč izbirčen. Zato je kuhanje bolj enostavno. Včasih se mi je to zdelo morda malo čudno, saj je moj oče velik ljubiteljski kuhar in sem ga že kot otrok večkrat videla za štedilnikom. Se pa Blaž loti drugih gospodinjskih opravil, tudi posesa, zloži posodo v pomivalni stroj in jo pobriše. Res se ne smem pritoževati. Le nad čiščenjem kopalnice ni preveč navdušen,« se pomuza Monika.
Blaž prihaja iz vinogradniške družine, a ima v zadnjih letih vse manj časa za delo v vinogradu. »Vse to vodi moj oče, si pa vzamem čas za trgatev, pa ne samo doma, tudi pri katerem od prijateljev. To je za nas Kraševce družabni dogodek. A vabil na trgatve je včasih toliko, da moram kakšno izpustiti. Če v soboto zvečer nastopamo, ne morem čez dan trgati, saj bi potem prišel na oder uničen,« prizna. Kot tudi to, da z Moniko rada sem ter tja spijeta kakšen kozarček dobrega vina. »Morda se vam bo zdelo čudno, a teran ni na prvem mestu, bolj so nama všeč bela briška vina.«
Simpatični pevec nam še razkrije, kako je bilo, ko je bil najstnik. »Če prihajaš iz vinarske družine, je zelo priročno, da si napolniš kakšno kantico vina in jo neseš s seboj na žur. Sicer pa kar imaš na dosegu roke, v tem primeru vino, običajno ni privlačno, zato kot najstnik v klet nisem zahajal. Se pa spomnim anekdote, ko je prišel v našo klet sosedov štiriletnik in je, ne da bi ga kaj vprašali, rekel: 'Jaz bom belo.' To je najbrž slišal od dedka ali očeta, mi pa smo se mu od srca nasmejali.«
Za nami je martinovo, velik dan za vse vinarje, ki pa na Krasu ni bilo nikoli prav cenjeno. »Bolj kot kadar koli se o tem govori zadnja leta. V naših krajih temu nikoli nismo posvečali prav velike pozornosti in tudi race ali goske niso bile na krožniku. Pri nas je pršut, in to za vse dni v letu, ne le za martinovo. Ukoreninjena pa je navada, da gremo okoli martinovega na večerjo k prijateljem, ki smo jim pomagali na trgatvi, in se imamo prav zabavno. Pojemo kaj dobrega, spijemo kakšen kozarec vina in se zabavamo.«
Takšne zabave mora Blaž zaradi nastopanja velikokrat izpustiti. Mi smo bili pri mladem paru le dan po tem, ko je Monika praznovala rojstni dan, a je zabavo načrtovala za petek, ker je Blaž običajno ob sobotah zaseden.
Blaž in Monika sta lep in usklajen par, ki se držita lepega slovenskega pregovora: najprej štal'ca, potem krav'ca. Kaj pa sledi? »Kraševci pravimo, da če si s Krasa, ostaneš vedno na Krasu, in z Moniko sva se tega držala. Kraševec se je zaljubil v Kraševko in ostal na Krasu. In kaj sledi? Zadoneli bodo poročni zvonovi. Priprave že potekajo, a večino aktivnosti sem prepustil Moniki. Kdaj jo bom popeljal pred oltar, pa naj za zdaj ostane še skrivnost.«
Priljubljeni pevec se je moral za svojo Moniko pošteno potruditi
Pevec skupine Zvita feltna Blaž Gec je v nasprotju z mnogimi fanti njegove starosti resno zaljubljen. Z Moniko sta skupaj že enajst let, pred dobrim letom pa sta se preselila v svojo hišo v Dutovljah, od koder je Blaž tudi doma, saj se oba držita pregovora, da če si s Krasa, ostaneš vedno na Krasu. Monika in Blaž sta po izobrazbi učitelja in poučujeta na isti osnovni šoli v Sežani. Kljub temu pa v službo ne hodita skupaj, saj imata sila različne urnike. Predvsem Blaž zjutraj začenja pouk veliko pozneje. Par je tako usklajen in prisrčen, da se upravičeno sprašujemo, ali bodo kmalu zadoneli poročni zvonovi.