Novice Svet24

In te zgodbe ne morem predati, če prej niso izpolnjeni določeni pogoji: utišani strahovi, na primer.

Saj veste, tisti, ki se prikradejo zvečer in jim običajno rečemo skrbi. In te rastejo v velike strahove. Strahovi vam pravijo, da vam tako ali tako ne bo uspelo, da ne zmorete, da morate odnehati, ker je pretežko, da je toliko tega, na kar nimate vpliva ...
In te strahove utišati je težko, kajne. Vedno so nekje v ozadju na preži. Zato je treba narediti načrt, strategijo in se pripraviti na pogumen skok direktno v sredino teh strahov.

OSEBNA IZPOVED
Moj največji skok skozi strah je bil, ko sem leta 2012 zapustila udobje in varnost zaposlitve za nedoločen čas v svetovalnem podjetju, v katerem bi lahko delala mednarodno kariero. Vsa vrata so mi bila odprta. Toda jaz sem se odločila za skok skozi odprto majhno okno.
Odprla sem majhno trgovino z Bachovimi esencami in izdelki Aura-Soma. In pristala na trdih tleh. Padec je bil boleč, ko sem vsak dan s strahom čakala, ali bo kdo prišel v trgovino in kaj kupil. Karkoli. Ker sem vedela, da moram plačati prispevke. In dve najemnini. Kupiti zalogo (ne, nič nisem dobila v komisijsko prodajo). Pa fino bi bilo, če bi tudi jedla ...
Sstrah, da ne bo nikogar, je bil prisoten vsako jutro, ko sem se odpravila v svojo malo trgovinico. Dokler ni prišlo obdobje, ko dva tedna zapored ni bilo niti ene stranke, in sem obrnila vse žepe, predale in torbice, ali je še kje mogoče kakšen evro. Ker sem imela za v trgovino samo še enega. Kaj sploh lahko kupim za en evro, da ne bi ostala lačna?
Tisti večer sem se zlomila.

KO PADE PONOS …
Kaj delam narobe? Zame je bil to totalen neuspeh. Kako mi pri vsem znanju, MBA-diplomi, delu z angeli lahko kruli v želodcu? Zvečer je prišel k meni prijatelj, ki me res dobro pozna. Takoj ko me je zagledal, je videl moje stanje in me najprej vprašal, ali sem kaj jedla.
Zlagala sem se, da sem. Ponos mi ni pustil, da bi priznala, da mi gre tako slabo, da nimam za hrano. Odprl je kuhinjsko omarico, odprl je hladilnik, me pogledal in mi ukazal: obleci se, greva jest.
Solze sramu, krivde, obupa so se mi ulile in najbolj je bolel sram. Kako globoko sem si dovolila pasti! Da lažem svojemu najboljšemu prijatelju. Da je moj ponos tako močan, da si ne upam prositi za pomoč. In takrat je ta veliki ponos končno padel. Priznala sem si, da potrebujem pomoč, da ne zmorem vsega sama. Da ni nič sramotnega prositi za pomoč. Sramotno je bilo, da sem zaradi ponosa lagala.

OSUPLJIVA SPOZNANJA
Na tisti večerji sem se počasi »sestavila« (no, mogoče je tudi energija, ki je prišla s hrano, naredila svoje). Potem sem pogledala reeees globoko vase, se iskreno pogovorila sama s seboj. In ugotovila, da je bil skok skozi tisto malo okno šele začetek.
Spoznala sem, da neuspeh ni strup ali pošast, ki čaka na nas izza vogala, da nam potepta sanje. Spoznala sem, da me je ta neuspeh naučil, kje so moje šibke točke, in mi dal dragocene lekcije, ki so me lahko vodile le še navzgor.
Potem sem prijela svoje demone in strahove za roge in jih poslala tja, kamor spadajo – v neobstoj. Spoznala sem, da ima vsak, ki je kdajkoli uspel, tudi svojo zgodbo o neuspehu. Da so ti ljudje zaradi spoznanj, ki jih je prinesel neuspeh, danes tako fantastično uspešni.
Najprej sem se naučila, da je šel vsak skozi podobne preizkušnje zato, da se je lahko odprl novim znanjem in spoznanjem. In ko imaš občutek, da nižje ne gre, si pripravljen narediti, KAR JE TREBA, da se dvigneš. Takrat veš, da tam ne želiš biti nikdar več. In takšna izkušnja je dovolj enkrat v življenju. Potem sprejmeš pomoč in se začneš učiti.

KORAKI SKOZI STRAH
Najprej sem vso teorijo o zakonu privlačnosti, ki sem jo poznala, začela pretvarjati v prakso. Hvala bogu mi nikoli ni bilo škoda denarja za izobraževanja, zato sem začela ponovno investirati vase. Našla sem si mentorje, brcala, migala, se povezovala, lovila priložnosti in pustila, da priložnosti ujamejo mene. Bolj ko me je bilo strah, bolj globoko sem šla iskat pogum, da sem stopila skozenj. Ne okoli – skozi strah.
Sklenila sem, da se učim od najboljših. Iz njihovih zgodb črpam navdih, in kadarkoli slišim njihovo zgodbo, se spomnim svoje in vem, da tam ne želim biti.
In tukaj, danes priznam, da mi je bilo tudi vam nerodno priznati, na kakšnem dnu sem bila. Toda spoznanje, da nisem edina, da je to stopnica na poti do uspeha, mi je dalo pogum, da svojo zgodbo delim z vami. Danes sem pripravljena narediti, kar je treba, da svojo vibracijo obdržim na visoki ravni in s tem kreiram življenje, ki si ga želim.