Novice Svet24

Neale Donald Walsch: Mala duša in sonce
Nekoč, ko še ni bilo časa, je živela mala dušica, ki je rekla Bogu: »Jaz vem, kdo sem!«
Bog je odgovoril: »Čudovito! Kdo pa si?«
Mala duša je zaklicala: »Jaz sem luč!«
»Res je, ti si luč,« se je široko nasmehnil in ji pritrdil Bog.
Mala duša je bila srečna, odkrila je ravno to, kar želijo odkriti vse duše v nebeškem kraljestvu. »Hej,« je dejala, »to je čudovito.«
Kmalu pa vedeti kdo je, ni bilo dovolj. V notranjosti je začutila nemir in hotela je postati, kdor je bila. Spet je odšla k Bogu (kar sploh ni slaba ideja za vse duše, ki bi rade postale, kar so) in rekla: »Pozdravljen Bog. Ali bi zdaj, ko vem, kdo sem, bilo prav, da to tudi sem?«
»Hočeš reči, da bi rada postala to, kar že zdavnaj si?« je vprašal Bog.
»No ja,« je rekla mala duša, »eno je vedeti, kdo sem, drugo pa to v resnici biti. Rada bi občutila, kako je biti luč.«
»Ampak ti si vendar že luč,« je ponovil Bog in se ponovno nasmehnil.
»Ja, ampak jaz bi rada vedela, kako se občuti biti luč,« je zajokala mala duša.
»No ja,« se je nasmehnil Bog, » to bi si že lahko mislil. Ti si bila vedno pustolovska.« Bog se je zresnil. »Tu je še nekaj …«
»Kaj pa?« je vprašala mala duša.
»No, nič drugega ne obstaja kot luč. Veš, nič drugega nisem ustvaril kot to, kar si. Zato zate ni tako preprosto izkusiti, kar si, če ni ničesar, kar ne bi bila.«
»Kako? » je zbegano vprašala mala duša.
»Predstavljaj si to tako,« je dejal Bog, »ti si kot sijaj sveče na soncu. Poleg tebe je še milijone sveč, ki skupaj s tabo tvorijo sonce. Toda sonce brez tebe ne bi bilo sonce. Ne bi bilo sonce brez katerekoli od teh sveč, ker ne bi moglo tako svetlo sijati. Kako boš torej spoznala sebe kot luč, če si povsod obdana z lučjo, to je torej vprašanje.«
»No ja, ti si Bog, pa si kaj domisli,« je predrzno rekla mala duša.
»Prav imaš,« se je spet nasmehnil Bog. »Sem se že spomnil. Ker ne moreš videti svoje luči, ko si obdana z lučjo, te bomo ogrnili s temo.«
»Kaj pa je tema?« je vprašala mala duša.
Bog je odgovoril: «Tema je to, kar ti nisi.«
»Ali me bo teme strah?« je zaklicala mala duša.
»Samo, če boš tako izbrala. V resnici ni ničesar, česar bi se morali bati, razen če se sama odločiš, da je. Veš, strah si le sami izmislimo,« je odgovoril Bog.
»O,« je pokimala mala duša in se že bolje počutila.
»Da bi nekaj sploh izkusili, se mora pojaviti ravno nasprotje tega,« ji je razložil Bog. »To je veliko darilo,« je dejal, »kajti brez tega ne bi nikoli zvedeli, kako nekaj v resnici je. Ne bi poznala toplote brez mraza, zgoraj ne brez spodaj, hitrega ne brez počasnega. Spoznali ne bi levice brez desnice, tukaj ne brez tam, zdaj ne brez takrat. In ko boš obdana s temo, ne stiskaj pesti, ne dvigaj glasu in ne preklinjaj teme. Bodi raje luč v temi, kot da se nanjo jeziš. Tako boš vedela, kdo v resnici si in tudi vsi ostali bodo vedeli. Dopusti svoji luči svetiti tako močno, da bodo vsi spoznali, da si nekaj posebnega.«
»Hočeš reči, da je v redu, če drugi vidijo, da sem nekaj posebnega?« je vprašala mala duša.
»Gotovo,« se je zasmejal Bog, »zelo v redu je! Vendar zapomni si - biti nekaj posebnega ne pomeni biti boljši. Vsak je nekaj posebnega, vsak na svoj način. Že veliko pa jih je na to pozabilo. Šele ko bodo videli, da je v redu biti nekaj posebnega zate, bodo spoznali, da je to tudi zanje v redu.«
»Juhu,« je zaplesala mala duša, se smejala in poskakovala od veselja. »Lahko sem torej tako posebna, kakor hočem!«
»Da in lahko začneš takoj zdaj,« je zaplesal z malo dušo Bog in se tudi on smejal in poskakoval od veselja.
»Kateri del posebnega bi rada bila?«
»Kateri del posebnega?« je ponovila mala duša. »Tega ne razumem.«
»No,« je pojasnil Bog, »biti luč je nekaj posebnega in posebno je sestavljeno iz veliko različnih delov. Nekaj posebnega je biti prijazen. Nekaj posebnega je biti nežen. Nekaj posebnega je biti iznajdljiv. Nekaj posebnega je biti potrpežljiv. Se lahko spomniš še česa drugega, s čimer bi bila nekaj posebnega?«
Mala duša je za trenutek tiho obsedela. Nato je vzkliknila: »Lahko se domislim veliko stvari, s katerimi bi lahko bila nekaj posebnega. Nekaj posebnega je biti ustrežljiv. Nekaj posebnega je deliti z drugimi. Nekaj posebnega je biti prijateljski. Nekaj posebnega je biti pozoren!«
»Da,« se je strinjal Bog. »In lahko si vse to ali pa le del tega, karkoli želiš v vsakem trenutku. To je to, kar pomeni biti luč.«
»Vem, kaj hočem biti! Vem, kaj hočem biti!« je razburjeno zaklicala mala duša. »Rada bi bila tisti del posebnega, ki ga imenujemo odpuščanje. Ali je odpuščati nekaj posebnega?«
»O, da,« je zagotovil Bog mali duši, »to je nekaj zelo posebnega.«
»Prav,« je dejala mala duša, »to je to, kar hočem biti. Hočem biti odpuščanje. Prav kot to bi se rada izkusila.«
»Dobro,« je dejal Bog, »vendar je tu še nekaj, kar bi morala vedeti.«
Mala duša je postala nestrpna. Vedno nove težave. »Kaj pa še?« je zastokala.
»Nikogar ni, ki bi mu morala odpustiti.«
»Nikogar?« mala duša kar ni mogla verjeti, kar ji je Bog povedal.
»Nikogar,« je ponovil Bog. »Vse, kar sem ustvaril, je popolno. V tem stvarstvu ni ene duše, ki bi bila manj popolna od tebe. Kar ozri se okoli sebe.«
Sedaj je mala duša opazila, da se je okoli njiju zbralo veliko drugih duš. Prišle so od vsepovsod, iz celega nebeškega kraljestva, kjer se je razvedelo o izredno pomembnem pogovoru med malo dušo in Bogom in vse so hotele slišati njun pogovor.
Ob pogledu na nešteto zbranih duš, se je morala mala duša strinjati z Bogom. Nobena od njih ni bila manj lepa, manj bleščeča in manj popolna kot ona sama. Bile so tako čudovite, njihova luč je tako svetlo sijala, da je mala duša komaj lahko gledala.
»Komu boš torej odpustila?« je vprašal Bog.
»O joj, s tem pa ne bo veliko veselja,« je zamrmrala mala duša. »Rada bi se spoznala kot nekdo, ki odpušča. Rada bi vedela, kako se s tem delom posebnega počuti.«
In tako je mala duša spoznala, kako je biti žalosten.
Prav tedaj je iz množice stopila neka prijazna duša. »Ne skrbi, mala duša,« je dejala, »jaz ti bom pomagala.«
»Res?« je zasijala mala duša, »kaj pa lahko storiš zame?«
»Lahko ti dam nekoga, ki mu boš lahko odpustila.«
»Lahko?«
»Seveda,« se je zahihitala prijazna duša. »Prišla bom v tvoje naslednje življenje na zemlji in ti nekaj storila, da mi boš lahko odpustila.«
»Ampak zakaj? Zakaj bi hotela to storiti zame?« je vprašala mala duša. »Ti si vendar tako popolno bitje. Tvoje vibracije so tako visoke, da tvoja luč žari tako svetlo, da te komaj gledam! Le zakaj hočeš svoje vibracije tako znižati, da bo tvoja luč temna in gosta? Zakaj bi ti, ki si tako svetla, da lahko plešeš po zvezdah s hitrostjo svojih misli, prišla v moje življenje na zemlji in se tako obtežila, da bi mi lahko storila nekaj hudega?«
»Preprosto,« je odvrnila prijazna duša, »ker te imam rada.«
Malo dušo je presenetil tak odgovor.
»Ni se ti potrebno čuditi,« je rekla prijazna duša, »ti si isto storila zame. Ali se ne spominjaš? Ti in jaz sva že velikokrat plesali skupaj. Skozi različna časovna obdobja sva se na mnogih krajih igrali skupaj. Samo spomniš se ne. Bili sva že vse mogoče. Bili sva zgoraj in bili sva spodaj, bili sva levo in desno, tukaj in tam, zdaj in takrat, moška in ženski, dobri in slabi, obe sva že bili žrtvi in hudodelca. Tako sva prihajali skupaj, ti in jaz, že velikokrat, vsaka z namenom, da prinese drugi natančno in popolno priložnost izraziti in izkusiti to, kar sva v resnici. In zato,« je pojasnila prijazna duša, »bom prišla v tvoje naslednje življenje in prevzela vlogo hudobneža. Storila ti bom res nekaj strašnega, da boš lahko izkusila sebe kot tistega, ki odpušča.«
»Ampak kaj boš storila,« je vznemirjeno vprašala mala duša, »kaj tako strašnega?«
»O,« se je nasmehnila prijazna duša, »se bom že česa spomnila.«
Potem je prijazna duša postala zelo resna in rekla s tihim glasom: »Veš, v eni stvari imaš popolnoma prav.«
»Kaj pa?« je hotela vedeti mala duša.
»Svoje vibracije moram zelo znižati in postati zelo težka, da bom lahko storila nekaj strašnega. Pretvarjati se bom morala, da sem nekdo, kar nisem. Zato te moram prositi za uslugo.«
»Lahko si želiš, kar hočeš!« je zaklicala mala duša in začela plesati in peti. »Lahko bom odpuščala, lahko bom odpuščala!« Sedaj je opazila, da je prijazna duša postala zelo tiha. »Kaj je,« je vprašala, »kaj lahko storim zate? Takšen angel si, da si pripravljena to storiti zame!«
»Seveda je prijazna duša angel,« ju je prekinil Bog, »vsako bitje je angel. Zapomni si: nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«
Še bolj si je zaželela mala duša izpolniti prošnjo prijazne duše. »Kaj lahko storim zate?« je ponovno vprašala.
»V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš …Torej v tem trenutku …«
»In,« je rekla mala duša.
Prijazna duša je postala še tišja. »Takrat se spomni na to, kdo v resnici sem.«
»O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša. »Obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«
»Dobro,« je rekla prijazna duša. »Veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«
»Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša. »Vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »
Tako je bil dogovor sklenjen in mala duša se je podala v novo zemeljsko življenje, navdušena, da je luč in nekaj posebnega. Nestrpno je čakala na izkušenje sebe kot odpuščanje in da se bo lahko zahvalila drugi duši, kakorkoli ji bo ta omogočila to izkušnjo.
In v vsakem trenutku tega novega življenja, kadarkoli je srečala kakšno novo dušo in ji je ta prinesla radost ali žalost, še posebno, kadar ji je prinesla žalost, se je mala duša spomnila pogovora z Bogom:
»Vedno si zapomni,« se je nasmehnil, »nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«