Natalija Spark se je rodila v družino, ki jo je močno zaznamovala drugačnost: starši so bili gluhi in se niso znali uspešno spoprijeti z življenjem, njej in starejši sestri pa omogočiti varen dom in mir. Pri dveh letih in pol so se ločili in mama je našla novega partnerja. Svoje stiske je očim utapljal v alkoholu, pogosto je bilo doma zaradi nasilja precej divje, nevzdržno za otroka. Deklica je prišla z dežja pod kap, saj tudi v novi družini ni bilo miru in varnosti. Vrstile so se žaljivke, in ne glede na to, kako se je trudila, so to zatrli z besedami, da »iz nje nikoli nič ne bo«.
»Ko je postalo nevzdržno, sem pri devetih letih spakirala najnujnejše in se s sestro odpravila iskat očeta, ki si je medtem tudi ustvaril novo družino. Mislila sem, da bo pri njem drugače, a se je zgodba ponovila. V tem peklu sem zdržala nekaj let. Sredi srednje šole pa sem si poiskala najemniško stanovanje in ob koncih tedna delala, čez teden pa hodila v šolo,« se spominja.
Naprej jo je gnala trma, prigovarjala si je, kje piše, da ne more biti uspešna, če se je rodila v takšno družino. Že kot otrok si je obljubila, da bo spisala svojo zgodbo o uspehu in da lahko človek z močno voljo in ob pomoči pravih ljudi veliko doseže. »Pravi« pa so ji nekako prišli na pot: denimo razne »botre«, ki so ji ponudile pomoč ob pravem trenutku. In čeprav se je odmaknila od matične družine gluhih, kjer je bila vedno tolmačka staršem, se je vedno znašla v situacijah, ko so gluhi potrebovali njeno pomoč. Pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije je opravila usposabljanje in naredila izpit za tolmačko znakovnega jezika. Pri 33 letih pa se je vpisala še na redni študij pedagogike in andragogike. Za diplomsko delo je dobila Prešernovo nagrado. Doma, v službi in na študiju je garala kot zmešana. Na koncu je bilo vsega preveč: po številnih opozorilih v obliki migren, tenzijskih glavobolih in pljučnicah jo je izdalo telo. V službi se je onesvestila in izgorela. Z možem sta se odtujila in boleče ločila. Z najstniško hčerko je pristala na cesti.
S terapijo do novega življenja
»Dve leti sem potrebovala, da sem prišla k sebi. Šla sem na terapije in počasi začela usvajati, da sem takšna, kot sem, čisto v redu. Hvaležna sem, da se je našla 'botra', ki me je s hčerko vzela pod svojo streho. Po petih letih sem spoznala novega partnerja, ki je v našo skupnost pripeljal še svoja dva otroka. Odločila sem se še za magistrski študij psihosocialne pomoči in ga opravila z odliko, zdaj pa pomagam ljudem,« pravi Natalija, ki je v Sloveniji edina terapevtka, pri kateri gluhi poiščejo pomoč za svojo moč v lastnem jeziku – slovenskem znakovnem jeziku brez prisotnosti tolmača. Še vedno veliko dela kot prostovoljka, eden njenih zadnjih izzivov je tolmačenje gledaliških predstav, ki so bile do nedavno gluhim nedostopne. Natalija je srečna in hvaležna, da ji je uspelo premagati nespodbudne življenjske okoliščine. Sebi in drugim je dokazala, da se zmore in da.
