Novice Svet24

Vida Igličar je študijsko pot umetnosti in dizajna ter grafičnega oblikovanja in ilustracije končala na priznani univerzi De Montfort v Angliji, kjer je prejela nagrado za najboljšo študentko v letniku. Zanjo je bila to izkušnja, ki ji je odprla marsikatera vrata, ne zgolj doma. »Skozi študij sem ogromno časa namenila ustvarjanju in nikoli nisem imela občutka, da bi bila kot tujka v težjih okoliščinah. Na srečo sem v tujini poleg izvrstnih mentorjev že v prvem letu študija med sošolkami našla tudi nekaj pravih prijateljic, s katerimi smo se nato družile vsa nadaljnja leta,« pove Vida, ki je še pred podeljeno diplomo prejela vabilo za službo v studiu v Leicestru. »Takrat sem bila sprejeta na podiplomski študij na London College of Communications, hkrati sem poslala svoj portfolio na dve slovenski agenciji. Nisem načrtovala, da se bom znašla v oglaševanju, a sta mi na začetku poti zelo ustrezali raznolikost in razgibanost dela v oglaševalski agenciji. Študijske izkušnje so mi vsekakor prišle prav, toda ogromno sem se naučila pozneje skozi delo na številnih projektih. Poleg službe sem redno ustvarjala še svoje lastne projekte, ki so prišli iz želje po manj prodajno usmerjenih izdelkih in večji svobodi glede izvedbe in stila.«

Od izgorelosti do novega življenja
Vida je kmalu postala umetniška direktorica oglaševalske agencije in se predajala grafičnemu oblikovanju in ilustriranju. »Izziv mi je delati za zanimive naročnike, po drugi strani je poseben občutek, ko ustvarjam iz sebe, brez cilja ali potrebe po uresničevanju zahtev in pričakovanj drugih,« pojasni. Njeno delo seveda ni ostalo neopaženo in zanj je prejela kar nekaj priznanj in nagrad. »Priznanja in nagrade so del oglaševanja. Vedno sem imela razdvojen odnos do tega – po eni strani so se včasih projekti ustvarjali zgolj za nagrade, kar se mi je zdelo umetno in zrežirano, po drugi strani pa, če recimo za projekt za družbeno dobro ne dobiš primernega naročnika, ki bi ga izvedel, lahko prejeta nagrada prinese potrebno pozornost in izpostavljenost, da pride do ljudi.«
A potem se je pri Vidi vse ustavilo. Diagnoza izgorelost jo je pripeljala do te točke, ko se je zamislila nad svojim zdravjem. »Nisem si mislila, da mi bo diagnoza izgorelost življenje obrnila pri 26 letih. Mislila sem si, da si pri teh letih neuničljiv. Potem pa, ko telo reče stop ter od tebe zahteva počitek in daljši bolniški dopust, začneš odkrivati, kje so šle stvari narobe. Pri meni je bil velik dejavnik, da sem z delom začela povezovati in z dosežki ter produktivnostjo pogojevati svojo vrednost. Četudi sem odnose z bližnjimi in čas zase postavljala visoko na lestvici vrednot, moj urnik tega ni odražal. Ko fizično nisem mogla delati in se mi je zdelo, da sem ostala brez vsega, sem vedela, da je čas za spremembo.« Takrat je Vida spoznala, da potrebuje nekaj drugačnega. In nastala je njena knjiga z naslovom 100 dni za boljšo mene. »Vse skupaj se je začelo, ko sem se vrnila z bolniškega dopusta in opažala, da moje počutje še vedno ni dobro. Pogrešala sem spontanost in navdušenje nad življenjem, prepogosto sta me spremljali otožnost in tesnoba. Takrat sem si zadala osebnostni in kreativni izziv, za katerega sem naslednjih sto dni vsak dan naredila eno majhno, boljše dejanje. Ta sem skupaj z ilustracijami dnevno objavljala na Instagramu in v zapisu odgovorila na tri vprašanja: kaj sem tisti dan naredila bolje, ali se je kdo zaradi tega bolje počutil in ali je dejanje prineslo kakšna nova spoznanja. Skozi vseh teh sto dni sem delala male korake v smeri boljšega počutja in dosegla velike zmage. Pustila sem službo in stopila na samostojno podjetniško pot, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos, se vrnila v rutino teka, začela konce tedna namesto pred računalnikom preživljati v naravi, spregovorila o izkušnji z izgubo, tesnobnostjo … Zaradi svojih malih in velikih zmag ter zaradi izredno pozitivnega odziva sledilcev je v meni rasla želja, da izziv ponesem naprej med ljudi. Vesela sem, da je založba podprla mojo idejo in da smo izdali knjigo, ki upam, da bo iz območja udobja premaknila še koga. Želim si, da knjiga bralcem prinese navdih, jim ponudi oporo, ko jim je težko, in jih spomni, da je sprememba na bolje lahko vedno eno malo dejanje stran.«

Majhne spremembe za boljše počutje
Začeti nove korake za Vido ni bilo enostavno. In pri tem ji je najbolj pomagala prav lastna ustvarjalnost. »Iskreno sem se pogovorila sama s seboj in napisala pismo sebi. S tem sem začela projekt. Takrat sem z odprtimi očmi pogledala svoje počutje, si priznala, s čim nisem zadovoljna in kaj bi rada spremenila. Proces rasti tako ni izviral iz občutka krivde ali graje sebe, temveč ker sem se želela bolje počutiti. Zdelo se mi je, da je čas, da si to iskreno privoščim, da se neham sabotirati in začnem zaupati, da sem zmožna sprememb. Zamenjala sem besedi 'morala bi' z 'želim si'. Bralcem svetujem, naj le poiščejo motivacijo za prvi korak. Ko sprejmeš odločitev in se premakneš s točke nič, je polovica narejenega, naprej bo lažje steklo. Zato sem knjigo namenila vsem, ki si želijo spremembe na bolje, rasti in napredka na katerem koli področju. Vsem, ki se srečujejo s poslabšanjem razpoloženja, izgubo motivacije, ravnodušnostjo ali pa le ne vedo natančno, kako naprej. Namenjena je vsem, ki so slabo počutje začeli povezovati z območjem udobja. Če sem sama stodnevno potovanje začela s slutnjo in upanjem, da do velikih reči vodijo majhni koraki, lahko bralci nanjo zakorakajo z oprijemljivim dokazom za to. Želim si, da knjiga ponudi navdih, da vsi na lastni koži preizkusimo, kako je sprememba na bolje lahko samo eno majhno dejanje vsak dan stran.«