Čas teče, mi pa čakamo zaman, saj se ta trenutek nikoli ne zgodi sam od sebe. Tako je na svetu ta trenutek zelo veliko ljudi, ki imajo krasne namene in odlične ideje, vendar menijo, da je treba še malo počakati.
Počakati toliko, da dobijo še kanček motivacije. Vendar, smola, to se noče in noče zgoditi takrat, ko bi mi hoteli. Zakaj je tako, je jasno, če upoštevamo, kako so »zvezani« naši možgani.
FUNKCIJA ZAŠČITNIŠTVA
Evolucija je poskrbela, da naši možgani nikakor niso narejeni za to, da bi naredili nekaj, kar je neprijetno ali strašljivo ali težko. Prilagojeni so tako, da nas pred novimi in neznanimi stvarmi zaščitijo. Bistveno bolj varno je namreč tisto, kar že poznamo, in primarna naloga možganov je, da nas ohranijo žive.
Ampak v prizadevanju, da bi bili boljši poslovneži, boljši starši, boljši športniki, da bi naredili vse te stvari v zvezi s svojo kariero, življenjem, odnosi, s svojimi sanjami, boste prišli do situacije, ko boste morali narediti potezo, ki je nova, neznana, neprijetna, strašljiva ali zoprna, in tu z zaščitniško evolucijsko lastnostjo možganov trčite v konflikt.
Možgani vas bodo hoteli pred novim in neznanim zaščititi. Upoštevajte ta sistem delovanja možganov in razumeli boste, da se za nalogo, ki je neznana in nova, nikoli ne boste počutili dovolj motiviranih.
KOT ČE BI NAS TEPLI
Prav zato je logika, kakor nam želijo predstaviti klasično motivacijo, slaba. Se ne strinjate v celoti, menite, da ste že občutili trenutek, ko ste bili motivirani ob velikih izzivih?
Morda res, vendar se v glavnem počutimo motivirane samo takrat, ko je naloga dovolj preprosta. Najtežje pa je narediti tiste stvari, ki bi drastično spremenile naše življenje na bolje, pa čeprav so morda videti majhne ali vsakdanje. Rezultati raziskav so pokazali, da se, ko moramo narediti neko stvar na novo, aktivira ravno tisto področje v možganih, kjer je center za telesno bolečino. Torej takrat, ko moramo narediti spremembo, občutimo podobno nelagodje, kot če bi nas kdo tepel.
Možgani so narejeni tako, da nas pri stvareh, ki bi nas nemara lahko ranile, ustavijo za vsako ceno. In tudi če smo morda odločeni, da bomo nekaj naredili drugače, nas lahko možgani sabotirajo na zelo subtilen način. Temu se reče oklevanje. Predstavljajte si, da sedite v lokalu in dobite čudovito idejo, s katero bi nagovorili zanimivo osebo, ki sedi nasproti vam. Vendar se v trenutku, ko bi morali izustiti besedo, ustavite in oklevate.
Zavedajte se, da takrat, ko oklevate, ta mikrotrenutek sproži v možganih stresni signal. Možgani se prebudijo in naredijo bilanco: »Opa, kaj pa je zdaj to? Zakaj okleva? Tole pa ni 'ziher'! Zakaj ni okleval že prej? Najbrž je kaj narobe!« In možgani naredijo vse, da nas obvarujejo pred nevarnostjo oziroma negotovostjo. Možgani imajo ogromno različnih metod in načinov, da nas zaščitijo in odvrnejo od začrtane poti. Enemu od teh se reče učinek reflektorja – fenomen, ko možgani poveličujejo tveganje, da bi nas odvrnili od nečesa, kar je videti kot problem. Takšnih metod pa je še kar precej.
LE KORAK DO BOLJŠEGA …
Bodite pozorni in ugotovili boste, da lahko resnično sledite vsakemu od takšnih primerov v življenju. Celotnemu poteku, vse do ustavitve in oklevanja. Tu pa boste morali sprejeti racionalno odločitev. Zato se je treba sprijazniti, da se nikoli ne bomo »zbudili« in se samodejno počutili motivirane in pripravljene storiti nekaj, kar je težko, neznano, novo, strašljivo in negotovo. Predvsem moramo nehati čakati, da se bomo počutili ravno prav. In se zavedati dejstva, da smo vedno le eno odločitev stran od boljšega odnosa, nove službe, boljše kariere, zdravega življenjskega sloga, izgube teže in totalno boljšega življenja.
Nikoli ne bomo spremenili svojega življenja, dokler ne bomo spremenili tistega, kar delamo vsak dan.
John C. Maxwell
