Tudi zasebno je taka, kot mora biti na delovnem mestu: radovedna! »Če si ne bi vsaj nekajkrat na teden v gozdu ali parku razpihala glave in znižala adrenalin, bi bila verjetno nemogoče naporna za svoje bližnje,« se uvodoma nasmeji Irena, ki nas je popeljala skozi vrsto zanimivih dogodivščin, povezanih z vsemi sferami svojega življenja.
»Že kot majhna deklica sem bila izredno radovedna, uporniška in predvsem povsem zasvojena s knjigami. Pri treh letih sem se kar sama naučila brati, ker so mi starši rekli, da je prezgodaj zame. Nato sem pri štirih skoraj prisilila babico, da me je vpisala v knjižnico. Knjige sem skrivala okoli hiše, ker so mi starši ves čas govorili, naj se grem raje ven igrat, kot pa da berem. Na hribu za hišo je bilo veliko drevo z ogromno votlino in tam sem se skrila in prebirala knjige. Večino knjig, ki sem jih pozneje imela v učnem načrtu, ko sem študirala psihologijo, sem prebrala že v osnovni šoli. Še danes je na moji polici kup knjig in zvečer nikakor ne morem zaspati, ne da bi prej kaj prebrala,« pripoveduje Irena Pan.
Potovalni duh in Jakobova pot
Že zelo zgodaj je imela tudi kup zamisli, kaj bi rada v življenju postala, vendar so pozneje edina stalnica vedno ostala potovanja. »Mislim, da bi bil zame najboljši poklic poklicni popotnik,« se nasmeji in nas popelje skozi svoje potovalne dogodivščine. »Zanima me vse, kar je drugačnega, novega, neraziskanega. Večinoma se izogibam klasičnim turističnim točkam, bolj me zanimajo ljudje, njihov pogled na svet, kako živijo, kako razmišljajo, tudi zakaj. Mislim, da je bila 900 kilometrov dolga Jakobova pot v Španiji sicer eno mojih bolj nenavadnih in zanimivih potovanj. Predvsem zato, ker sem se na tako dolgo pot odpravila skoraj brez kondicije, a sem s svojo trmo z lahkoto prehodila tudi 30 kilometrov na dan.«
Zaradi spopadov pozabila na svoj rojstni dan
Sicer pa je njeno življenje novinarstvo. Teme največkrat pridejo kar same od sebe, že ko zjutraj ob kavici prebira novice. »Kot novinar si ves čas na preži za dobro zgodbo in ljudje okoli mene so kdaj že pošteno naveličani, da vsakič, ko povedo kaj zanimivega, takoj začnem postavljati tipična novinarska vprašanja: kdo, kdaj, kje, kako, zakaj … Nekatere zgodbe se odvijajo hitro in jih lahko raziščeš in narediš v nekaj dneh, mnoge, večinoma tiste najboljše, pa moraš spremljati mesece ali celo leta, da izveš vse informacije ali prepričaš ljudi, da bodo spregovorili. Takšna je bila na primer zgodba o sekti Happy. Takratni privrženci so me na začetku napadali, češ da nisem dovolj razvito bitje, da bi doumela vse razsežnosti njihovih učenj, čez dve leti pa so me prosili za pomoč, ko so ostali brez denarja in povsem uničeni. Trajalo je tudi, da sem pridobila zaupanje ljudi, da so mi tudi pred kamero spregovorili, kaj se je v resnici tam dogajalo, saj se mnogo ljudi, ki se znajdejo v takšnih sektah, na koncu počuti osramočene, da so nasedli. Vendar lahko v kaj takega padejo tudi povsem običajni ljudje, če je vodja takšnih kultov res spreten v manipulaciji z ljudmi.« Mnogo je tudi zgodb, ki jo pretresejo do kosti, vendar se je Irena naučila, kako se umakniti, da ne nese vsega domov. »Se je pa že zgodilo, da sem ljudem pomagala še po snemanju, nekaterim še leta pozneje in z nekaterimi imamo še vedno stike, da občasno preverim, ali je z njimi vse v redu. Pri svojem delu sem srečala tudi nekaj res izjemnih ljudi in kar nekaj od teh je danes mojih prijateljev.« Ob tem se spomni tudi najbolj nenavadnega snemanja, ko sta s snemalcem Rokom Plešnarjem odšla v Ukrajino, kjer naj bi bilo premirje po takratnih spopadih, v resnici pa so spopadi še vedno trajali. »Znašla sva se v mestu, polnem ostrostrelcev, ki so ga še vedno vsak dan obstreljevali z raketami in kjer si moral ponekod paziti, kje hodiš, da ne bi stopil na mino. Takrat sem nekaj prijateljev prosila, naj mi sporočijo, če bo konec premirja in se bo spet začela vojna, da bi imela informacije tudi od zunaj, saj je bilo mesto, v katerem smo bili, povsem odrezano od sveta. In ko smo po celonočnem potovanju v to mesto v popolni temi in v spremstvu vojakov z brzostrelkami prišli v hotel, kjer smo prebivali in sem spet prišla do internetne povezave, je moj telefon začel brneti, ker je začelo naenkrat prihajati res veliko sporočil. Vsi smo prebledeli, prepričani, da smo se znašli v vojni, ko sem odprla sporočila, pa sem odkrila, da gre le za rojstnodnevna voščila. Zaradi vsega adrenalina sem tisti dan pozabila, da imam rojstni dan.«
Od meditacije do pletenja
V življenju jo zanima tudi duhovna stran iskanja postmodernega človeka. »Verjamem, da obstaja še veliko več, kot si lahko predstavlja človeški um, vendar verjamem tudi, da ne potrebuješ organizirane religije, da bi živel po istih pravilih poštenosti, človečnosti in sočutja.« Tako joga kot meditacija sta zanjo odlični pri iskanju ravnotežja, miru in osredotočenosti telesa in uma. »Razne tehnike sproščanja in meditacije so mi pogosto pomagale, da sem lažje, hitreje in še bolje delala. Vendar je sprehod v naravi zame še vedno daleč najboljši način tako za sproščanje kot za stik s samo seboj.« Še ena Irenina skrita strast oz. konjiček je, da uživa v kvačkanju in pletenju. »Tudi to je odlična in svojevrstna meditacija ob gledanju poročil ali kakšnega dobrega filma. Predvsem pa uživam v svojem življenju, in če pogledam nazaj, je bilo res polno zanimivih ljudi, dogodkov, dosežkov in tako je tudi sedaj. Uživam v tem, kar delam, ker ves čas nekam potujem, raziskujem in sem lahko kreativna. Ko je bil moj sin še majhen, je bilo zagotovo res naporno obdržati ravnotežje med delom in družino, vendar mi je s pomočjo bližnjih in prijateljev nekako uspelo, da se je vse skupaj izšlo. Imam pa tudi srečo, da me moji najbližji sprejemajo in me imajo radi takšno, kot sem, zato zaradi svojega dela nikoli nisem imela težav.«
