Novice Svet24

Žiga Deršek želi s pesmijo Božič bo širiti optimizem, veselje, mir in ljubezen med ljudmi. In tudi mi smo se ob poslušanju lepo zazibali v praznični čas, Žigi pa smo zastavili nekaj vprašanj o dekletu, ki ga je sicer vse do zdaj želel imeti le zase. »Evo sem prvič videl v študentskem stanovanju, ko je bila na obisku pri moji 'cimri'. Sramežljivo je sedela ob mizi, in ko sem zagledal te njene velike modre oči in v njih prijazen pogled, nisem omahoval, da je ob prvi naslednji priložnosti povabim na palačinke. Se mi zdi, da je bilo to že kar naslednji dan. Zaklepetala sva se pozno v noč, hodila po zasneženi Ljubljani in se prvič prijela za roke,« nas je popeljal v začetke mladi pevec, ki zdaj z Evo že nekaj časa živi pod skupno streho. »Potem ko se je Eva preselila k meni v tisto študentsko stanovanje, kjer sva se spoznala, sva po letu in pol spakirala kovčke in šla na svoje. Dan pred izselitvijo sva sedela na tleh zraven šparovčka in vseh prihrankov, pisala pluse in minuse selitve na svoje. Pred tem mi je na avtocesti odpovedal menjalnik in popravilo je bil nepričakovan strošek. Želel sem se prijaviti na Melodije morja in sonca s skladbo Za njo, ki je posvečena Evi, in to je bil spet neki drug strošek. A ko gledam nazaj, sem vesel, da nama je uspelo. Selitev je bila dogodek. V enem dnevu sva uspela vse preseliti na drugo stran Ljubljane. Živela sva v svojem stanovanju pod krasnima lastnikoma, s katerima smo še danes v stiku. Zaradi dela, Evine in moje službe pa sva kmalu sklenila, da se preseliva v okolico Žalca, od koder prvotno izhajam. Udobno nama je in dobro se počutiva.«
Ko sta z Evo ugotovila, da se odlično dopolnjujeta, da Eva Žigo osrečuje z iskreno in čutečo ljubeznijo, on pa ji vrača s svojo pristnostjo, se je pevec odločil za nov korak v njuni zvezi. »Bilo je božično jutro. Poslavljala sva se od Evinih staršev. Eva je z bratom nesla najino prtljago proti avtu nad hišo. Za njima sem zaprl vrata in očeta zaprosil za njeno roko. Mami je bila navdušena. Z njenimi starši sem nazdravljal, še preden se je res zgodilo. Veseli smo bili. Komaj smo skrivali navdušenje nad tem, kar naj bi se zgodilo. Stopili smo iz hiše, počakali, da smo bili vsi zbrani, in potem sem šel celo na koleno. In odgovorila je, da bo z veseljem ostala moja za vedno,« nam Žiga opiše svojo snubitev, ki sta jo zdaj z Evo pričarala tudi v videospotu za novo pesem. In nam odkrito prizna, da razmišljata tudi o poroki, ki pa sta jo zaradi nehvaležnega virusa postavila malo na stranski tir. »Ne želim se poročiti z masko na obrazu. Niti tvegati, da se od kod 'nariše' kak inšpektor. Želiva umirjeno poroko na kakšnem lepem malem zaprtem vrtu. Želiva si, da bi lahko sedeli pod zvezdnim nebom, da nas ne bi zeblo tudi pozno v noč. Da bi na nizkih drevesih bilo polno malih lučk in da se v miru druživa s tistimi, ki so nama v življenju pravi sopotniki.«
Druženja pa se veselita tudi med bližajočimi se prazniki. Božič je, kot pravi Žiga, v njunih družinah poseben čas. »Ob prejšnjih božičih so se starši skoraj raztrgali za naju. Kdo bo kje, kdaj bo kdo kje, kako dolgo bo kdo kje in kje bo jedel kosilo in koliko bo zamujal drugam na večerjo, pri katerih starših bova prespala, kje bova odpirala darila … Vesel sem, da sta se najini družini povezali in kompromise kmalu opravičili s skupnim silvestrovanjem pri Evinih starših. Bilo je res lepo in nepozabno. Če pa začnem s trenutnim položajem, ugotavljam, da nama morda utegne celo priti prav pri razumevanju najinih družin, da si za božič želiva predvsem miru. Seveda tudi v najinem domu ne sme manjkati smreka. Prava, nordijska. Vsako leto sem varčeval, da sem jo lahko kupil. Za to me je navdušil stric, ki me še danes prekosi s svojimi okraski. Te je namreč leta zbiral, nekateri so celo iz njemu ljube Francije. Ugaja mi, ker ne odvrže iglic, čeprav se suši. Sploh ker imava muco. In tako lepo diši.«
December pa je tudi sicer Žigov mesec. »Že iz otroštva sem vpet v igro. Igral sem v ljubiteljskem Gledališču pod kozolcem, pozneje v polprofesionalnem v Hiši kulture Celje, želja po nastopanju pa mi je kmalu nadela tudi dolgo sivo brado, zlato palico, pozneje sem nastopal tudi kot Božiček in zadnja leta kot Dedek Mraz. V decembru povprečno odigram petdeset prihodov dobrega moža, letos je zaradi situacije žal vse padlo v vodo. To je najlepša 'služba' mojega življenja in edina, za katero lahko rečem, da jo obvladam. Je naporno, sploh ker nastopamo po vsej Sloveniji, a jo kljub temu neizmerno pogrešam. V to praznično decembrsko ihto sem vključeval tudi Evo. Potreboval sem jo kot dobro vilo, bila je angelček v Miklavževem sprevodu … December je v glavnem pri naju zelo pester. Zaradi nastopov sem veliko zdoma, medtem ko Eva veliko raje posedi ob kakšni turški telenoveli in se do sredine decembra jezi, zakaj smreko postaviva že tako zgodaj.«